Kako jih je porabila in kaj je po njih mogoče sklepati o naslednjih tisoč tristo? Prvi, drugi in tretji vtis: zadržano, konstruktivno, nekonfliktno. Ko je nazadnje skupaj z ljubljansko županjo, dekanico AGRFT in predstojnikom filmskega oddelka reševala problem akademije, je zagotovila pomoč tako pri reševanju prostorske stiske kot pri sofinanciranju študijskih programov na filmskem oddelku. Ko so filmski režiserji dvignili glas, da je denarja za snemanje filmov premalo, je pri priči sprejela delegacijo, obljubila konec leta dodatnih sto milijonov tolarjev in za navrh podprla predlog o spremembi ustanovnega akta Filmskega sklada, kar pomeni, da si hoče prizadevati za bolj urejeno financiranje kinematografije. Ko je sprejela nadškofa Rodeta, je o denacionalizacijskih zadevah povedala le to, da pogovor ni bil namenjen konkretnostim, seznanila pa sta se s spiskom, ki ga »bo treba rešiti čim prej«. Ko so jo, večkrat seveda, vprašali, kaj namerava z nacionalnim kulturnim programom, ki ga je pred njo pripravil minister Šeligo, odgovarja, da »je bil storjen velik korak naprej«, da pa mu manjkajo konkretnosti, zato »bomo obstoječi NKP dopolnili«. Ko je beseda o zakonu o medijih, se »boji, da se bo stvar spolitizirala«, a ko gre za sklad za pluralizacijo medijev, je odločna, kot bi jo držala za roko politika stranke, ki ji pripada: »Predlagali bomo, naj se dopolnilo prejšnje vlade (...) umakne, ostane pa sklad za pospeševanje slovenske avdio-vizualne produkcije.« In kaj je njen glavni ministrski cilj: »Organizirati in pripraviti slovensko kulturo, predvsem pa slovenski narod, da ne bomo izgubili svoje identitete«. Na tem položaju si je težko zamisliti kaj boljšega! Ko gre za izrekanje o favoritih, obvlada zakone elementarne diplomacije; na vprašanje, za koga od nominirancev za Prešernovo nagrado navija, pravi, da si »vsak od njih zasluži to nagrado« in jim že ob tej priložnosti čestita. In še proračunski denar za kulturo: poteguje se za več, kot je bilo leta 2000, a ne več kot tedaj, ko je bilo največ (1992).