Kakor koli, Mešihat Islamske skupnosti v Srbiji, ki jo vodi glavni muftija Muamer Zukorlić (v Srbiji po novem obstajata dva mešihata; drugi in manjši je zavzel nekoliko bolj umirjeno stališče), je zahteval takojšnji umik knjige iz prodaje, opravičilo in pokesanje založnika (!?), na koncu pa celo to, da mu dostavijo preostale, neprodane primerke knjige. Srbska javnost je najprej reagirala zmedeno in preveč pasivno. Zgodba je bila postavljena v popolnoma zgrešen kontekst: med lokalna vprašanja o odnosih na zahodnem Balkanu, med vprašanja o odnosih med Srbi in Bošnjaki, kristjani in muslimani, večine in manjšine. Agresivni napad na sekularno državljansko svobodo je bil v tipični maniri zgrešenega multikulturalizma zamaskiran v »obrambo vere pred žalitvami«, kar je všeč desničarjem, hkrati pa predstavljen kot obramba »manjšinske« religije, kar tako dobro zveni levičarjem. Scenarij smo že videli na zelo resnih primerih od Satanskih stihov do danskih karikatur. Človek upa, da se bomo iz teh primerov kaj naučili, vendar Srbija se očitno ni, verjetno pa enako velja za celotno vzhodno Evropo. Šele reakcije nekaterih bolj treznih glasov so ohrabrile ključne nevladne organizacije za zaščito človekovih pravic, da so dvignile glas in od Mešihata zahtevale, naj umakne cenzorske zahteve, vendar je bilo že prepozno: knjiga je bila umaknjena iz prodaje, založnik se je res javno opravičil in »pokesal«, s čimer je dokončno zakompliciral stvari. Ampak, kako naj mu človek to dejanje zameri? Znašel se je sam proti vsem, in preden se je zavedel, kaj ga je doletelo, so se začeli vrstiti grozilni telefonski klici, hkrati pa je bilo očitno, da mu ne bo nihče pomagal.