Nenadoma je Metka dvignila glas. "Zdaj te imam pa dosti! Samo godrnjaš, kako je vse drago! Kdo pravi, da bova kaj kupila, ali ne moreš le gledati, saj tako ali tako le zapravljava čas?" Obrnila se je na peti in odšla po ulici, jaz pa sem obstal z odprtimi usti. Zavedel sem se, da sem pozabil, da sva v tujem mestu, kjer je toliko zanimivega. Hotel sem, da bi šlo vse po načrtu, in bil slabe volje, ker ni šlo. Kdo pa pravi, da se mora vse zgoditi isti dan? Saj sva na dolgem potovanju, kam se nama mudi? Zakaj se torej ne veseliva in uživava življenja? V trenutku sem spoznal, da sem bil resnično nemogoč, vendar je bilo prepozno, Metka se je že izgubila med hišami.