Med nama z dr. Rodetom je precej razlik, pa tudi podobnosti. Sam sem rasel v povojnih razmerah v Sloveniji. Kot duhovnik sem od vsega začetka poudarjal pastoralni vidik: pomen dobrega verouka, družinskih odnosov, molitvenega in duhovnega življenja. Zaradi svoje dediščine nisem tako poudarjal politike, dr. Rode pa je osebno doživel bolečino begunstva. Ta v človeku pusti travmo za vse življenje. Poleg tega je živel v argentinskem okolju skupaj z drugimi begunci, od katerih so mnogi doživeli trpljenje in ponižanje in so izgubili vse ne le premoženje, ampak tudi svojce. Dr. Rode tudi nikoli ni bil neposredno vključen v pastoralno življenje. Ni bil kaplan ali župnik, ampak se je gibal v akademskem okolju, živel je v redovni skupnosti in v tujini. Gledal je iz globalnega zornega kota in je tako slovenski prostor videl kot nekaj majhnega, omejenega in še vedno prestrašenega. Zelo je poudarjal, da se kristjani nimamo česa sramovati, da smo lahko ponosni na dvatisočletno tradicijo in da imamo pravico to pokazati tudi navzven.