Ko odgovarja na vprašanje, katere usmeritve podpira, dr. Mikuž razdeli umetnost na tisto, ki nadaljuje dvatisočletno tradicijo meditativne in kontemplativne podobe, in tisto drugo, ki je, kot pravi, »poststrukturalistično vpenjanje ustvarjanja v širši kontekst družbenih praks«. Bizarno je, da dr. Mikuž predstavlja vpenjanje ustvarjanja v širši družbeni kontekst kot poststrukturalistično značilnost in s tem zanika mnogo daljšo tradicijo te linije, čeprav gotovo ve, da ima takšna ustvarjalnost vsaj stoletno kontinuiteto tudi teoretičnega utemeljevanja v teorijah predvsem leve provenience. Jasno je, da je umetnost ne le vpeta in spodbujana s strani trga, temveč se pomemben segment umetnosti ukvarja prav s pogoji svojega delovanja. Izjavo lahko gledamo kot simptomatično, saj zanikanje tega v slovenskem prostoru že dolgo duši kakršno koli konstruktivno debato. Če dr. Mikuž s svojo izjavo dejansko govori, da ta, njemu ljubša, dvatisočletna tradicija ni vpeta v širši družbeni kontekst, pa njegovega pogleda na umetnost ni mogoče označiti drugače kot za konservativnega oziroma, kakor takšno naziranje imenuje Douglas Crimp, neokonservativizem.