Danes je praznik. Celje praznuje. Naše mesto, na katerega smo tako zelo ponosni. In kje smo? Celje je le mesto, ki ima več kot dvatisočletno tradicijo, municipium Claudius Celeia, halo, ne kakšna rimska kolonija, mesto. Že takrat naj bi mesto imelo približno deset tisoč prebivalcev. V redu, zgodovina spremeni marsikaj, a vendar, nekaj za mestom vedno ostaja, nekaj sicer nevidnega, kar pa je lahko tudi vidno. Ostajajo laskavi naslovi kraljic, epske in tragične zgodbe, ostaja marsikaj … Pa danes? Malenkost sem šel na strani svetovnih medijskih hiš. BBC – nekaj malega o tekmi s Škotsko in podatek, da smo med 26 evropskimi mesti, kjer so po študiji nekega Šveda emisije nevarnih snovi premalo nadzorovane. New York Times – sedem let staro poročilo nekega popotnika skozi Slovenijo, kjer se omenja grad (kot v kakšni srednjeveški kroniki). Frankfurter Alllgemaine – nogometni huligani v Celju, še nekaj malega nogomet in rokomet, različni turistični portali, »no matches find«, ni zadetkov. Brskam še malenkost po mestnih časopisih, da bi našel kaj resnično otipljivega, in najdem, da nimamo kvalitetnih spominkov, nekdo pripoveduje, da je bil na gradu s skupino japonskih snemalcev, ki, mimogrede povedano, snemajo film o naši someščanki Lilijani Praprotnik - Zupančič, pravi ambasadorki Slovenije. Mestno jedro, z redkimi izjemami, dolgčas, uresničitev tistega, kar sem že pred leti zapisal, da kar se je v Celju z napačno strategijo, odnosom do mestnega središča uničilo v enem letu, ne bo mogoče popraviti v desetih letih. Zdaj je to samo še podkrepljeno. Z vso mogočo ameriško pozitivno motivacijsko propagando in prepričanjem tega ne more nihče ovreči!!! To je resnica! Resnica je, kar je dejal dr. Bogataj, kot sem prebral v zvezi s spominki, da so obrtniki premalo izobraženi, da so zapečkarji, da se bojijo tega, da bi jim z glave krona padla, če bi prodajali svoje izdelke tudi sami. Potegnimo vzporednico, resnica je, da ni vizije od tam, kjer bi morala biti in od koder bi se najlažje vse skupaj tudi izvajalo in vzpodbujalo, iz javnega zavoda, ki mu pri nas rečemo Celeia. Resnica je, da se po več kot desetletju še vedno pogovarjamo, kaj bi sploh prodajali, medtem ko se po svetu police s turistično ponudbo šibijo. Resnica je, da še zdaj ne vemo, kakšne spominke naj prodajamo, da so prodajni pulti s temi artikli prazni, drugje pa imajo hiperprodukcijo. Resnica je, da se k temu pristopa amatersko, čeprav gre za javne zavode, kjer naj bi plačani državni nameščenci imeli določena znanja o tem. In kaj počnejo tisti, ki so za to plačani? Ne vem, morda nadzorujejo svoje zaposlene, če slučajno zamujajo pet minut z malice? Resnica je, da sem imel popolnoma prav, ko sem pred leti težil in moril s tem, da Celje potrebuje hmeljarsko-pivovarniški muzej s pivnico in spominkarnico. Čas potrjuje vse, kar sem zapisal, in veselilo bi me, če bi šlo v to smer. A ne gre. Čas je, da se začnemo spraševati nekaj drugega in ne to, kakšni naj bodo naši spominki. Čas je, da se preseže branjevska mentaliteta, da spoznamo, da Celje potrebuje drugačen duh, drugačne ljudi. A da ne bo pomote, tudi branjevci bodo našli svoje delo. Prodajajo lahko spominke. Ubogo, zlorabljeno mesto, vse najboljše.