(...) Kmalu zatem je nekdo sredi belega dneva z revolverjem dvakrat ustrelil v moj poštni nabiralnik in nanj napisal »Rdeči konj« in »Svinja jugoslovanska«. Odločil sem se, da bom odšel v tujino in skušal tam čim dlje ostati »med azilom in eksilom«. Nihče me ni pregnal, odšel sem po svoji volji, vsled lastne odločitve. Najprej sem odšel v Francijo, nato v Italijo. Pisal sem več v tujem jeziku kot v svojem. Tako sem se lahko svobodneje izražal. Kljub temu pa sem se vračal. Bil sem vsepovsod po bivši državi, obiskal Sarajevo, ko so nanj padale granate, z bosanskimi in s francoskimi prijatelji sem ustanovil v Parizu Združbo Sarajevo. V Rimu so mi na univerzi La Sapienza ponudili mesto predavatelja južnoslovanske književnosti. Hoteli so nekoga, ki ni nacionalist in je nepristranski, tako da se vojna v državi ne bi nadaljevala tudi zunaj njenih meja, z drugimi sredstvi, v kulturi. V Italiji in Franciji mi je uspelo pri določenem krogu ljudi vzbuditi zanimanje za južnoslovanske kulture. To sem razumel tudi kot dolg do dežele, ki je bila podvržena trpljenju, in kot dolžnost tistega, ki je pisal o Jugoslovanstvu danes .