Kupil je dve veliki pokovki. Ko sva sedla na sedeža, sva z obema rokama držala vsak svojo. Niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi me objel ali me prijel za roko ali pa poljubil. Bolj slabo sem spremljala dogajanje na platnu, ker sem ves čas škilila k njemu in opazovala, kako z eno roko drži lonček, z drugo pa si nosi v usta bele puhaste oblačke. Le zakaj je kupil pokovko, sem se spraševala. Mogoče pa ne ve, da v zatemnjeni kinodvorani fant lahko brez vseh ovir navali na punco. Harry Potter je spet rešil svet, jaz pa sem se počutila malce prazno. Morala sem si priznati, da bi rada, da bi se med nama kaj zgodilo. Morala sem si priznati, da bi mi ugajalo, če bi me nežno pobožal po roki in mojo dlan stisnil v svojo. Morala sem si priznati tudi to, da mi je všeč … Morala bi si reči, da sem totalno zmešana in da ne vem, kaj bi rada … Na poti domov sva bolj malo govorila. Menila sem, da Anže zavzeto premišljuje o filmu, ki sva ga gledala. Seveda, sem si rekla, čisto mogoče je, da sem si vse samo domišljala in da Anže sploh nima namena hoditi z mano, čisto mogoče je, da sem vse to le napletla v svoji glavi … Skušala sem bolj vedro gledati v svet, da ne bi slučajno opazil, da sem malce razočarana. Ko sva prišla do našega bloka, sem rekla: »Adijo, se vidiva!« »Ej, počakaj!« je rekel, ko sem že stala med vrati naše hiše. Ozrla sem se nazaj, ampak Anže ni rekel nič, zato sem odkorakala k njemu. Stala sem pred njim in kot začarana čakala na razodetje. Anže se je dvakrat prestopil in se počohal po laseh. Zmračilo se je že. »A ti je medvedek všeč?« je vprašal, ker sem v rokah vrtela ključe. »Ja, zelo,« sem rekla. Menda sem ga malce zaljubljeno gledala, ker me je potem vprašal nekaj najbolj norega pod soncem: »Ne bi rad kompliciral, ampak … Ali bi ti bilo prav, če …?« Nekako sem vede-