Vudu ima torej dve obliki. Prva je prava religija, kakršno poznajo v Beninu, Dominikanski republiki, Gani, na Haitiju, v Togu in v več delih ZDA, kamor so se zatekli begunci s Haitija. Druga oblika je umetni vudu, ustvarjen za potrebe filmske industrije. Ta je v to sicer miroljubno verovanje vnesla zle svečenike, vudujske lutke, črno magijo, temne obrede, zasužnjevanje duš in podobne neumnosti. A te izmišljotine, s katerimi so hollywoodski producenti služili denarce, niso povsem brez podlage. Vudujski svečeniki in svečenice običajno prakticirajo »belo« magijo, torej tisto, ki ljudem koristi, saj jim prinaša srečo, zdravje in podobno. Kot vedno pa ima tudi to svojo temno stran. Tako imenovani »caplates« (včasih tudi »bokor«) uporabljajo vudu za škodljive in zle namene. Lahko bi rekli, da prakticirajo »črno vudujsko magijo oziroma »levoročni vudu« ali »vodu leve roke«. Pravi vudujski duhovnik ga ne bo nikoli uporabljal ali pa se bo k njemu zatekel zelo redko, saj ima vudu zelo jasna etična in moralna pravila, ki preprečujejo, da bi duhovnik zlorabil svojo moč. A kakor povsod se tudi med vudujskimi duhovniki najdejo črne ovce. In kaj lahko v resnici naredijo?