Nikakor pa ne gre spregledati citata, ki ga je Easton Ellis postavil na začetek knjige. Navaja Dostojevskega in njegove Zapiske iz podpodja, v katerih lahko preberemo: “ Oboje je kakopak izmišljeno, pisec teh zapiskov in tudi sami Zapiski. Navzlic temu pa taki ljudje /…/ ne samo morejo, temveč celo morajo živeti v naši družbi, če upoštevamo okoliščine, v katerih je sploh nastala .” Nadalje: kadar koli Patricka kdo vpraša, s čim se ukvarja, nekako preslišijo odgovor, da “ večinoma z umori in usmrtitvami ”. Ko svoji zaročenki Evelyn pri večerji hladnokrvno pove, da “ Moje … moje potrebe po … morilskem obnašanju na množični ravni ni mogoče, hm, popraviti ,” mu ta po krajšem premisleku odvrne: “ Če boš spet začel s tem, zakaj bi morala imeti prsne vsadke, bom odšla .” Kasneje Bateman pokliče nekega svojega znanca in na njegovi telefonski tajnici pusti dolgo in natančno izpoved o svojih zločinih, a ta to vzame le za duhovito šalo. Patrickovih številnih žrtev nihče zares ne pogreši in razen krajše epizode z zasebnim detektivom njihovega izginotja nikoli ne raziskujejo. Krikov umirajočih deklet sosedje nikoli ne slišijo in, najpomembnejše, ena od njegovih žrtev se na koncu romana spet pojavi, še kako pri življenju. Zaradi vsega naštetega je dokaj upravičeno mogoče trditi, da v resnici ni bilo nobenega umora, da se vsa kri preliva le po bolnem umu glavnega junaka.