Na srečo pri drugih podobnih »spodrsljajih«, ki jih nikakor ni bilo tako malo, ni bilo tako hudo. Končno tudi odmev v javnosti zaradi sankcij na račun Bruca ni bil ravno naklonjen uradni politiki in še posebej zvezi komunistov in sodstvu, kar je marsikomu dalo misliti. Občasno je bilo seveda slišati še druge in kasneje nemalo kritike, javne, največkrat pa v zaprtih krogih, na posamezne vsebinske vložke, popestritve in obnašanje študentov. Tako so sem in tja demonstrativno zapuščali dvorano politiki, kulturniki in gospodarstveniki. Nemalokrat so podobno počeli tudi univerzitetni profesorji, ki so potem, če se je le dalo, lahko tudi na ustrezen način ukrepali proti svojim slušateljem. Kar nekaj primerov je bilo, da so potem avtorji šal dobivali slabše ocene ali zaradi svojega greha celo kakšno leto pavzirali, seveda pod krinko nepripravljenosti in neznanja. Največkrat pa so posamezne brucke in bruci povesili nosove zaradi užaljenosti, kar pa seveda za nikogar ni imelo hujših posledic. Na drugi strani pa so se kakšne ostre in duhovite šale še dolgo ohranile, ali celo prišle v anale humorističnih študentskih iskric.