Spomin, če sodimo po Buñuelovi knjigi, pa ne pomeni nujno tudi sentimenta; zanjo je namreč značilna doslednost in trdnost, tista, o kateri govori tudi Jean-Claude Carričre v zapisu na platnicah. Carričrovo spremno besedilo se na knjigi ne pojavlja po naključju. Buñuel pač ni bil »človek peresa«, zato mu jo je Carričre pomagal napisati. Z njim je Buñuel začel sodelovati leta 1963, takoj po ponovni vrnitvi v Evropo, sprva (tudi) kot z igralcem in kasneje kot s (so)scenaristom (Carričrovo delo so tako vsi scenariji, nastali po Buñuelovem mehiškem obdobju, z izjemo Tristane ), vseskozi pa prijateljem. (Mimogrede: Carričre tudi danes, spomnim se njegovega nastopa letos v T., kamor pride z lepo temno mladenko in Piccolijem, z izjemnim spoštovanjem govori o svojem prijatelju, tako da je, kot bi Buñuela imeli pred seboj, z neizogibno cigareto, globokim glasom in odsekanimi duhovitimi komentarji.) Carričre pa je poskrbel, da nam iz knjige kar se da neposredno govori Buñuel sam. V njegovi pripovedi (izpoved bi bila za Buñuela prepatetična beseda) se tako prepletajo spominski kadri iz njegovih različnih življenjskih obdobij in z različno gostoto, ki pa jih Buñuel nenehno navezuje tudi na svoje filmsko delo. Vendar s filmom ni obseden: snemati je začel relativno pozno, med posameznimi filmi ali obdobji so dolga leta, vmes je prav tako zavzeto in zagnano počel marsikaj (med špansko državljansko vojno je bil - seveda na republikanski strani, čeprav anarhist po duši - tudi politično aktiven), kar s filmom in umetnostjo ni imelo nobene zveze, pa tudi število njegovih filmov od Andaluzijskega psa (1929) do Tega mračnega predmeta poželenja (1979) ni posebej impozantno (nekaj čez trideset). Toda, saj vemo: ostal bi zapisan v zgodovino filma tudi, če bi posnel samo omenjena dva.