Obvezni del zgodovinskega spomina nanj je plezanje na Mont Blanc. Tja je Huljo pospremil Pavla Sivca in Zdravka Likarja. Trojica je na gori, ki je bila vklenjena v led, meglo in vihar, zašla v hude škripce. Hulja pa je do konca dajal obešenjaški humor. Celo ko je kazalo, da je po njih, je zabavljal: »Zakurimo štrik, nam bo vsaj še eno uro toplo.« Pa se je hudo ponesrečil. Po čudežu je tovarišema premrlega in nezavestnega Hulja uspelo spraviti do bolnišnice v Chamonixu. Tam so se zdravniki čudili, kako je mogoče, da to orjaško telo, ki je bilo podhlajeno na 27 stopinj Celzija, sploh še živi. Dolgo so ga »tajali«. Ko je prišel k zavesti in je nad seboj zagledal usmiljene sestre, je dejal: »Zdaj smo pa tam. Tako je torej v nebesih.« In bil je neizmerno lačen. Značilno zanj, ki je za zajtrk snedel ducat jajc!