dve jajci imamo vsi/ če kdo pa rad imel bi tri/ naj v Konjice prihiti in, če je kaj takega sploh mogoče, še duhovitejšim nadaljevanjem Kdor jajce ma fejst rad/ je ziher kurji tat/ je rekel jajčni princ/ gleda naj ga klinc, se je nebo nad veseličnim travnikom pooblačilo in v cvrtke in ajmuhc je kmalu padla tudi kakšna kapljica. Celjski likovniki, ki so tu že od dopoldneva marljivo spravljali na papir in platno razgibane kurje motive, so brž pospravili svoje štafelaje, štiri ad hoc sestavljene tričlanske ekipe pa so se pripravile, da se, dež gor ali dol, pomerijo v peki omlet. Tekma, zaradi katere je bilo ubitih nekaj ducatov jajc in precej časa, je imela biti vrhunec jajčnega žura in je tudi res bila – gastronomska domišljija tekmovalcev, ki so rezali, stepali, mešali, obračali in krasili, nekateri z jagodami in melonami, drugi s sirom in papriko, je bila praktično brez meja, zaloga šal, zlasti neslanih, precejšnja. Na razglasitev jajčnega princa (ta »laskavi naziv«, smo slišali, dobi tisti jajcepek, ki je zbranemu občinstvu najbolj všeč) nisva počakala, tako da je bila zadnja atrakcija jajčerjade, ki sva jo videla, v maskirno uniformo oblečeni ljubitelj putk, še bolj kot putk pa žlahtne kapljice, ki je sredi prelepega, od udov društva povsem pohojenega zelenega travnika omagal pod bremenom in ni več hotel, najbrž pa tudi mogel vstati. Morda je do večera omagal še kateri, raven holesterola pa se je zanesljivo dvignila vsem udeležencem. Pa kaj potem! Kot vsi vemo, živimo samo enkrat, na srečo tudi dlje kot šentjurske kure.