Gospo Ano sem iz pripovedovanja naše predsednice, gospe Marijance Yartz, poznala že dolgo. O njej je vedno govorila s posebno naklonjenostjo. Osebno sem jo spoznala šele v začetku letošnjega leta, ko sva jo z gospo Marijanco obiskali v Domu starejših občanov v Dravljah. Gospe sta sovaščanki, dobri mladostni prijateljici. »Večkrat se mi vračajo spomini na čas, ki sva ga preživeli skupaj ob punklju. Ančka me je naučila veliko stvari o klekljanju, bila je že prava mojstrica, ko sem se jaz še učila. Koliko zimskih dni in večerov sva presedeli ob topli peči in veselo zaplesali. To je bila najboljša telovadba po celodnevnem sedenju. Zgodilo se je, da smo se kdaj tudi malo sprli, vendar je bilo tisto hitro pozabljeno. Ostali so le lepi spomini na mladost in na najino prijateljstvo.« Tako se spominja gospe Ančke naša predsednica, gospa Marijanca Yartz. Med iskanjem podatkov in dokumentov o čipkarski šoli v Polhovem Gradcu sem dobila tudi nekaj starih fotografij. Tri so bile narejene na isti dan. Ena je skupinska, dekleta in žene stojijo pred polhograjsko graščino. Na drugih dveh je le sedem deklet oz. žena, enkrat nekaj pomeni. Ob punklju ne moreš sedeti z jezo v srcu ali z grdimi mislimi v glavi, tudi hudobij ne moreš načrtovati. Veselje nad ustvarjanjem in dušni mir gotovo blagodejno delujeta na zdravje. Tu nastopi moja zamisel. Kaj če bi po mnogih letih ponovili fotografsko seanso na istem mestu vsaj z nekaterimi od teh gospa? Poskusimo! Vse dogajanje ob pripravah na fotografiranje je bilo polno pričakovanj in ugibanj, ali nam bo uspelo. Zdravje je namreč kar naprej nagajalo zdaj eni zdaj drugi, zima nikakor ni hotela prepustiti mesta pomladi. Rezultat si lahko ogledate na priloženih fotografijah. Zbrale smo se na velikonočni ponedeljek, 17. aprila. Na naše povabilo so prišle tri gospe s stare fotografije: Jožefa Koprivec, Marija Koprivec in Ana Mrzlikar, Štramljeva Ančka po domače. Gospo Ano je pripeljala pranečakinja Jelka, naša članica. Spoznavanje »ta starih« in »ta novih« klekljaric je bilo prisrčno. Za mizo so se gospe postavile na ista mesta, kot so stale na originalni fotografiji, posneti pred kakimi 7 desetletji, na preostala štiri mesta pa so stopile članice našega društva. Ves dogodek je potekal v zelo živahnem ozračju. Aprilsko sonce ni še prav nič ogrelo grajske veže, a hlad nas ni motil, tako smo bile zatopljene v dogajanje. Fotografsko delo je odlično opravil gospod Stane Jeršič, ki sta mu bili naša ideja in naša druščina tako všeč, da je svoje delo označil za sponzorski prispevek k polhograjskim klekljarskim jubilejem. Z gospodom Jeršičem smo odlično sodelovali že jeseni, ko smo pripravljali naš koledar. Za njegovo delo in dobro voljo se mu tudi na tem mestu prisrčno zahvaljujemo. Gospa Jožefa je s seboj prinesla tri čipke, ki jih je sklekljala v čipkarski šoli pred več kot 60 leti. Podarila jih je društvu. Ena od teh je srček v širokem risu. Gospa Ana je še vedno čila, malo ji nagaja zdravje, a v njenem srcu še vedno zaigra, ko pogovor nanese na punkelj, muštre, čipke, pa na harmoniko, narodne pesmi in ples. Ta dogodek nam pomeni še en kamenček v mozaiku slovenskega klekljanja in prispevek k praznovanju polhograjskih klekljarskih obletnic. Tatjana Trontelj