Čutila sem negativnost, zaznavala pasti, toda optimistično razmišljanje in moja energija sta me posadila v pravo sedlo (nasmeh). Pa še eno terapijo imam in povem jo, čeprav se bo morda slišalo patetično: veliko se zatekam k molitvi – nekdo je rekel, in jaz sem povzela, da je bila vedno otrok mojega uma in moja srčna želja. To podpišem. Zame je molitev stik s seboj in čas, ko se lahko odkrito pogovorim ter izrazim svoje želje, prosim za dobro. In v tem duhu vzgajam tudi otroka. Pa nisem orto krščansko usmerjena, ne, le vesela sem tega dušnega miru, ki je zame v tem kaotičnem svetu zelo zelo pomemben.