Justina me je prišla prosit, če ji posodim avto. Z veseljem bi ji ga posodila, vendar o tem nisem mogla odločati sama, saj je avto tudi Andražev, oziroma je bolj njegov kot moj, saj je zanj prispeval malce več denarja kot jaz, pa tudi vozi ga on, ker jaz nimam izpita. Poklicala sem moža v službo, vendar ga nisem dobila. Justina je bila čisto nesrečna, jaz pa nisem vedela, kaj naj storim, Andraž bi znorel, če bi ji kar dala avto, brez da bi prej vprašala njega. Blazno se ji je mudilo. »Joj, stara,« je tarnala, »pod nujno moram v Trst, moj avto se je izgubil, vlak gre prepozno, ljudje, ki imajo avte, jih rabijo, ali pa so nedosegljivi, samo vidva imata avto lepo v garaži, parkiran, nikomur potreben. Jaz ga pa krvavo potrebujem. Pa ne boš mi zdaj naredila tega, da bom morala na rentakar!« Še enkrat sem klicala Andraža. Še petkrat sem klicala Andraža. Nič. V službi ga ni bilo, na mobitel se pa ni javljal. Bila sem čisto razcepljena med sestro in strahom pred možem. Grozno, prvič v življenju sem ugotovila, da je med čustvi do moža prisoten celo strah. »Justi, pojma nimam, kaj naj naredim, že tako ti ne zaupa, pa da bi potem še brez njegovega dovoljenja avto vzela ... potem naj pa še za tisto zadnjič z zažgano hrenovko izve. Saj me bo ubil.« »To pa ti je mož, ki bi te ubil zato, ker je tvoja sestra zažgala hrenovko,« so Justinine besede rezale vame. Potem je dodala: »No, upepelila, če sem natančna.« Potem sva se temu že desetič smejali. Zadnje dni so me sosedi že prav zabavali, ko so me ustavljali pred blokom in mi razlagali, kako grozno se je kadilo pri nas ter kako neodgovorne so današnje varuške. Vse zgodbice sem kasneje seveda delila tudi z Justo, da sva se skupaj krohotali. »Ja nič,« je Justi vstala, »nimam več časa, da bi ga izgubljala, grem kar rentat en avto, če ne gre drugače. Saj te po eni strani razumem, sestrica, ker dovolj poznam Andraža, ampak po drugi strani ... kaj pa vem ... kurc pa tak mož, pod kontrolo te ima kot kak taliban.« Sestra je bila nad mano vidno razočarana: »Ne zaupa mi! Kako rad mora imeti svojega sina, da ga zaupa v varstvo ženski, ki ji ne zaupa!? No, tudi to je v redu, če se ti ne da pamža gledat.« »Zdaj si pa že žaljiva, Justina.« »A tako, jaz da sem žaljiva? Zaradi enega hudo kretenskega moškega primerka se pa res ne mislim kregat z lastno sestro. Pa saj ne gre zdaj za ta bedasti avto, ampak če bi se ti, draga moja, tudi zase kdaj postavila, tako kot se za moža, ki tega niti ni vreden ...« »Čakaj!« Spet sem poskušala priklicati Andraža. Nikakor se ga ni dalo dobiti. Odločila sem se, da bom, kljub tveganju ljubega miru pod zakonsko streho, prevzela odgovornost za avto nase in sestri izročila ključe. »Ne sestrica, sem ugotovila, da je bolje, da ga ne vzamem. Žal mi je, ker sem te morila s tem avtom. Hvala ti, vem, da bi se žrtvovala zame, ampak nočem, da bi se zaradi mene kregala z možem.« »Daj, vzemi, lepo prosim, te preklete ključe! Saj veš, da se bom še en mesec žrla, če jih ne vzameš. Zaradi mojega dušnega miru. Pliz!« Justina je oklevala, vedela je, da me bo moja odločitev stala kar precej hude krvi. Videla sem, da ji je bilo žal, da je prišla s to željo ravno k meni, vedela sem, da je morala biti nuja res velika. Zavzdihnila je. »Vzamem, ker vem, da se boš sicer žrla in ker jih resnično, resnično potrebujem. Najraje pa bi videla, da bi svojemu možku rekla, da sem ključe kar ukradla, po drugi strani bi bil pa že čas, da malce po mizi udariš.«