Prvi korak nam je pokazal osupljiv paradoks: odkrili smo, da se nikakor ne moremo otresti alkoholne obsedenosti, če prej ne priznamo, da smo spričo nje nebogljeni. Na Drugem koraku smo sprevideli, da se sami ne moremo povrniti v duševno zdravje in da nam mora, če naj preživimo, zato pri tem nujno pomagati takšna ali drugačna Sila, ki nas presega. Skladno s tem smo na Tretjem koraku izročili svojo voljo in svoja življenja skrbi Boga, kakor Ga pojmujemo. Tisti med nami, ki smo bili ateisti ali agnostiki, smo odkrili, da lahko to Silo vsaj začasno vidimo kar v svoji skupini ali v A.A. kot celoti. S Četrtim korakom smo začeli iskati v sebi tisto, kar nas je privedlo do telesnega, moralnega in duhovnega bankrota. Izvedli smo temeljito in neustrašno moralno inventuro. Ko smo se znašli pred Petim korakom, smo sklenili, da inventura na samem ne bo zadoščala. Vedeli smo, da bomo morali opustiti smrtno nevarno početje – življenje v samotni družbi svojih konfliktov – in da se bomo morali glede slednjih zaupati tako Bogi kot drugemu človeku. Pred Šestim korakom so mnogi med nami obstali – iz praktičnih razlogov, kajti nekatere med svojimi značajskimi hibami so nam bile še zmerom tako pri srcu, da jih nismo želeli odstraniti. Vendar pa smo vedeli, da se moramo spraviti s temeljnim načelom Šestega koraka. Zato smo sklenili, da bomo sicer obdržali nekatere izmed značajskih hib, ki se jih še ne moremo odreči, da pa se bomo morali vsekakor odreči trmastega, uporniškega vztrajanja pri njih. Rekli smo si: 'Tega danes morda ne zmorem, vendar pa lahko neham vpiti: "Ne, nikoli!"' Potem smo na Sedmem koraku ponižno poprosili Boga, naj odpravi naše šibkosti, ki jih je voljan odpraviti glede na okoliščine dneva, ko ga za to prosimo. Na Osmem koraku smo še naprej čistili po hiši, kajti videli smo, da nismo v spopadu zgolj s sabo, ampak tudi z ljudmi in situacijami tega našega sveta. Lotiti smo se morali svoje sprave in tako smo naredili seznam ljudi, ki smo jih storili hudo, in smo našli voljo, da poravnamo to škodo. V Devetem koraku smo to povzeli tako, da smo se odkupili ali opravičili neposredno pri prizadetih – razen če bi to prizadelo bodisi nje bodisi druge. Zdaj smo si vpričo Desetega koraka že začeli ustvarjati temelj za vsakodnevno življenje in jasno smo se zavedeli, da bomo morali še kar naprej sestavljati osebne inventure in da bomo morali, kadar storimo kaj narobe, to nemudoma tudi priznati. Na Enajstem koraku smo sprevideli tole: če nas je Sila, ki nas presega, lahko povrnila v duševno zdravje in nam omogočila, da na tem svetu bridkega trpljenja živimo z neko mero dušnega miru, potem se jo splača bolje spoznati – v čimbolj neposrednem stiku. Vztrajna raba molitve in meditacije je odprla, kakor smo odkrili, strugo, tako da je tam, kjer je poprej curljalo, zdaj stekel veletok, ki je vodil h gotovi moči in k varnemu vodstvu od Boga, mi pa smo dobivali vse boljšo zmožnost Njegovega razumetja.