Mogoče je prav toliko opredelitev duhovnega prebujenja, koto je tudi prebujencev. Ampak zagotovo ima vsaka med njimi kaj skupnega z vsemi drugimi. In tega, kar si delijo, ni težko razumeti. Kadar se moški ali ženska duhovno prebudita, je najbolj pomembno pri tem, da lahko zdaj delata, čutita in verjameta tisto, česar poprej brez pomoči in samostojno nista mogla. Prejela sta dar novega stanja zavesti in bitja. Znašla sta se na poti, ki jima govori, da bosta res nekam prišla, da življenje ni slepa ulica, da ni nekaj, kar je treba bodisi pretrpeti bodisi obvladati. V najbolj zaresnem smislu sta se predrugačila, kajti polastila sta se vira moči, ki sta si ga dotlej tako ali drugače kratila. Na lepem sta pridobila neko mero poštenosti, strpnosti, nesebičnosti, dušnega miru in ljubezni, o katerih se jima je dozdevalo, da jih sploh nista zmožna. Ta dar prejmeta zastonj, a ponavadi sta se – vsaj v kakem delčku – sama naredila takšna, da ga zdaj lahko prejmeta.