Streljaj od svetleče se kraljevske palače se je široka ulica, ki je vodila do enega štirih krakov z veličastno kupolo ovenčane phnompenske tržnice, dušila v sopari in izpušnih plinih. Majhen vrt hotelske kavarne ni nudil zavetja pred hrupom in težkim zrakom, a čakali smo obljubljene tuk-tuke in našega kamboškega vodiča, čigar žena je v njunem predmestnem domovanju za pet dolarjev po osebi pripravljala sprehod po nacionalni kulinariki. Deček, kakšnih desetih let, je pred našo hotelsko »odskočno desko« za potepanje po mestu že drugi dan vztrajal, naj prebrskamo njegov doma sestavljeni voziček, napolnjen s knjigami – od že mnogokrat prelistanih tujih turističnih vodnikov do še svežih broširanih izdaj leposlovja z angleškimi in kamboškimi naslovnicami. Med potovanjem od Siem Reapa do kamboškega glavnega mesta smo že izpilili tehniko komuniciranja z »malimi vragi« (tako so gruče otrok, ki so turistom povsod skušale kaj prodati ali so zgolj prosjačile, poimenovali vodiči) in vztrajnemu fantu nismo posvečali posebne pozornosti. A ker smo čakali na prevoz in je deček kar zavidljivo čebljal angleško, me je zanimalo, kaj ve o knjigah, ki jih ponuja. »Tole morate prebrati, gospod! Je pripoved deklice, kako je preživela vladavino Rdečih Kmerov. Njen oče je bil učitelj, a je vrgel stran očala in se dolgo sončil, tako da so potem mislili, da je navaden kmet, in so z drugimi lahko odšli iz Phnom Penha. Potem so se ločili in je sama skrbela za mlajše bratce in sestrice. Niso vsi preživeli, a ona je in je zdaj v Ameriki.«