njimi, saj so si delili več kot le ozemlje. Obred jih je opominjal, da njihovi odnosi temeljijo na vzajemnosti. Po izročilu naših trinajstih babic so obredi sila pomembno sredstvo za ohranjanje skupinskega duha. Po vsem svetu kar naprej prirejajo na stotine staroselskih obredov, ki se nanašajo na letne čase, pravijo babice. V Utahu na primer člani plemena Ut vsako pomlad priredijo Medvedji ples, da preženejo dolgo zimo in se pripravijo na novi čas. Čerokezi imajo vsakoletno slavje, ki so ga poimenovali Zelena koruza, v čast dozoreli koruzi. Človeška zgodovina je polna obredja, vse tja do pradavnine, meni Wilma Mankiller. Ljudje so slavili sveti odnos, ki so ga imeli do zemlje. »Na teh slavjih je vedno najpomembnejši mir,« pravi Wilma. »Mi se od preostalega sveta razlikujemo predvsem po tem, da razumemo, da smo v svetem odnosu do Zemlje, okolja in narave. Zato smo do vsega tega spoštljivi in hvaležni.« Za Čerokeze in mnoga druga plemena, ki jim pripadajo babice, je vsak dan dober, tudi če ti načrte denimo prekriža dež. »Pač sprejmeš dejstvo, da dežuje, in greš svojo pot,« pojasnjuje Wilma Mankiller. »Naši ljudje znajo vse sprejemati in so kljub vsemu vedno zadovoljni.« Čerokezom se ne zdi bistveno, da bi bili ves čas srečni. Sreča ni odvisna od nas, zato je opoteča. Duševni mir pa prinaša občutek globokega notranjega zadovoljstva. Tudi za Čerokeze, kot za mnoge druge staroselce, sezonski cikli obredij obnavljajo duševni mir in zdravijo. Vse drugo je v rokah Stvarnika. »Če si miren v duši, si kos skoraj vsemu,« pojasnjuje Wilma. Čerokezi so morda na videz revno ljudstvo, pravi Wilma, »toda sami sebi se zdimo najbogatejši na svetu. Ohranili smo svoja narečja, obredje, tradicionalno zdravilstvo, najpomembneje pa je, da vemo, da smo odvisni drug od drugega. Zavezani smo drug drugemu in vsej skupnosti, klanu in narodu. Še vedno nam ni vseeno za sočloveka. V naši družbi tisti, ki so nagrabili največ osebnega bogastva ali prilezli najviše, niso tudi najbolj spoštovani. Naš družbeni sistem je vzajemen, vsi si pomagamo. Ko so na našo celino prišli belci, bi jih večina pomrla, če jih ne bi naši ljudje naučili, kako preživeti.« To odgovornost do sočloveka moramo negovati, če hočemo preživeti, meni tudi babica Cering. »Svet se ne sme ukvarjati samo s pridobivanjem materialnih dobrin in kopičenjem bogastva. Moramo začeti misliti tudi na mir in korist vsakega posameznika. Moj učitelj dalajlama si ne prizadeva samo za mir v Tibetu, ampak za mir na vsem planetu.«