anapolisa v Kalifornijo. Toda leta 1972 nista bila več dobrodošla. Potem ko je Marion po prometni nesreči ostala invalidna, si zakonca, ki ju je poročil Jones, nista več mogla privoščiti, da bi v skupni sklad plačevala petindvajset odstotkov vseh svojih dohodkov, kakor je zahteval Jones. Kajti brezplačno članstvo v Ljudskem templju je bilo le iluzija. Za novince so bili prispevki resda prostovoljni, a so kmalu postali obveznost. Ko se je Jones domislil, da jih čaka konec sveta, je vernike, na primer, prepričal, naj prodajo vso lastnino in združijo denar v skladu templja. In to je delal tudi pozneje. Tako številni verniki niso mogli oditi, četudi bi hoteli. Bili so brez lastnine, saj so jo prodali, brez zavarovalnih polic, saj so prodali tudi te, brez denarja, ker so ga dali templju, brez prijateljev, ker so z njimi pretrgali vse stike, brez družine, ker jih je Jones prepričal, da jih ti sovražijo ... Ostali so sami in Jim Jones je bil njihova edina izbira. Jones pa ni služil le na račun vernikov, temveč tudi na račun države. Sam je, na primer, posvojil šest otrok različnih ras in svojo družino imenoval mavrična družina. Od svojih vernikov je zahteval, naj v rejništvo vzamejo čim več otrok, še več jih je zbral v svoji sirotišnici, za katero ni imel licence. Na račun otrok je namreč pobiral socialno podporo, saj so verniki denarna nakazila predajali njemu, enako pa je čeke, ki jim jih je poslala država, pobiral tudi ostarelim, vojnim veteranom in duševnim bolnikom. Tako je samo s temi nakazili mesečno zbral okoli 60.000 dolarjev. Toda denarja ni bilo nikoli dovolj. Leta 1970 je, na primer, izkoristil Maxin Harp. Ko se je marca obesila, so sorodniki ugotovili, da njenega premoženja ni nikjer. Pozneje se je izkazalo, da jo je na Jonesov ukaz najprej zapeljal eden od članov templja in jo prepričal, da se je ločila ter se z otroki preselila v cerkvene prostore. Ko je bila ločitev dokončna, ji je odvetnik, ki je seveda delal za Jonesa, svetoval, naj proda hišo in denar naloži v sklad za otroke v okviru templja. Ko so dobili denar, jo je ljubimec nenadoma zapustil in ko se je psihično zlomila, ji je Jones svetoval, naj se kar ubije, da bo mir. Naposled se dejansko je, preiskava o tem, kje je pristal njen denar, pa je čudežno zastala. Kajti Jones ni obvladal le svojih vernikov, temveč tudi politike, policiste, šerifa, novinarje in urednike. Od leta 1972 je bilo v Kaliforniji malodane nemogoče objaviti članek, ki bi razkrival kakršne