6. Čeprav v elektronski podatkovni zbirki IUS-INFO ni podatkov o sodni praksi na podlagi 26. člena Ustave, pa to še ne pomeni, da takšne prakse sploh ni. Tako je npr. sodišče delno ugodilo odškodninskem zahtevku oškodovanca, ki je nastanek škode utemeljeval s predolgotrajnima pravdnim in izvršilnim postopkom.[10] Sodišče je sodbo oprlo na 26. člen Ustave. Ugotovilo je, da gre po tej določbi za "neke vrste objektivno odgovornost tožene stranke (države), ki ni zmogla svojega bremena ekskulpacije". Sodišče je v navedeni zadevi prisodilo oškodovancu 800.000 SIT za nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpel zaradi predolgega trajanja postopkov, in sicer za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice po 200. členu ZOR (sedaj 179. členu OZ). Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnik pretrpel poseg v svojo duševno integriteto (gnev, nemoč in razočaranje nad pravosodnim sistemom slovenske države). Zahtevek za povrnitev premoženjske škode je zavrnilo, ker je ugotovilo, da je ni dokazal. Sicer pa je sodišče med pravno odločilne okoliščine za protipravno ravnanje države štelo predvsem dejstvi, da je v pravdnem postopku prišlo do izdelave in odprave sodb 15 mesecev po zakonsko predpisanem roku ter da je bil v izvršilnem postopku prvi poskus rubeža opravljen šele po treh letih po vložitvi izvršilnega predloga. S tem je zapolnilo pravni standard sojenja v razumnem roku, obenem pa z razlago 26. člena Ustave ugotovilo, za kakšno vrsto odškodninske odgovornosti gre.