Kot je opisal Franc Gačnik, ga je po napadu medvedke strah. Ne upa si v gozd, niti iz hiše si ne upa, še psa se ustraši. »Ne spim normalno. Ustrašim se že, če zunaj zaslišim kak nenavaden zvok ali šum. V sanjah vidim, kako proti meni teče medved, in se zbudim ves razburjen,« je pojasnil sodišču in pristavil, da mu je zaradi tega hudo, saj je prisiljen biti v hiši in je zaradi tega žalosten. »V okviru že postavljenih odškodninskih zahtevkov zaradi sekundarnega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnik posebej poudarja, da mu je kratena tudi pravica do mirnega življenjskega okolja in osebnostna pravica do duševne integritete. Prizadetemu tožniku je treba zato priznati tudi odškodnino, ker ne more normalno živeti, saj je ujetnik v lastni hiši. Vsakič, ko gre ven, je ogrožen in se boji, da ga bo spet napadel medved,« je v pripravljalnem spisu poudaril dr. Čeferin, ki se še sprašuje, zakaj država tako zavlačuje, saj je pasivno legitimirana kot tožena stranka, ko gre za napad medveda na človeka na javnem kraju, in to na istem območju, kjer je že tekla pravda zaradi napada medveda leta 1996 (tudi zgoraj omenjenega domačina iz Zlatega Repa pri Ribnici, ki ga je aprila 1996 napadla medvedka z mladičem, je zastopal dr. Čeferin).