Presenečen jo je gledal, ko so mu misli drvele skozi možgane: To mirno bitje nosi v sebi prav toliko vprašanj kot jaz sam. Obzirno je molčala in mi ni zaupala svojih sanj, ker je čutila mojo negotovost, mogoče strah pred njeno neizkušeno mladostjo. O tem si ne morem priti na čisto. Z njo sem drugačen; občutljivo rahločuten, kakor da bi jo tisto nekaj v meni utegnilo streti. »Ne bodi huda. Nisem te hotel prizadeti! Mi verjameš? Včasih si tako neresnična, da si te ne znam predstavljati v vlogi gospodinje.« Nasmehnil se je, jo stisnil k sebi in ji ljubkovaje šepetal v uho: »Opogumljaj me! Vsak dan posebej me imej rada. V meni je toliko neodločnosti, da bi se mi lahko zmešalo, ko se trudim, da bi jo premagal. Poskusiva živeti brez jutri. Darujva si dneve sproti in znova, in ohraniva čudovito lep spomin na vsakega, ki bo minil.«