Največje presenečenje v moji epizodi s črno knjižico pa je bil Fritz Vogel. Osvobojen Billa Koeniga se je izkazal z neverjetno bistrostjo, s svojim stilom groženj z golimi mišicami pa je bil prav tako vešč izpraševalec kot Millard. Vedel je, kdaj je treba informacijo izvleči s trdo roko. V tem početju je bil hiter in neusmiljen, saj ga je gnala osebna mržnja, znal pa je pozabiti na vse, takoj ko je od izprašanega dobil, kar je hotel. Včasih se mi je zazdelo, da se zadržuje iz čistega spoštovanja do mojega stila prijaznega izpraševanja, in da je pragmatik v njem vedel, da je to najboljši način za doseganje rezultatov. Hitro sva postala učinkovit duet Grobijana in Dobrotnika in ni mi bilo težko opaziti, da imam na Fritzieja brzdajoč vpliv, da sem nekakšna protiutež njegovemu priznanemu nagnjenju do pretepanja kriminalcev. Zaradi grobosti, ki sem jih izkazal Bobbyju De Wittu, je bil do mene oprezno spoštljiv in že po nekaj dneh začasnega partnerstva sva klatila neumnosti v polomljeni nemščini in si tako preganjala dolgčas med vožnjami na zaslišanja in z njih. Kadar je bil z menoj, je manj preklinjal in se nasploh obnašal kot eden od nas, fantov – zaznamovan s kančkom zlobe. Govoril je o Daliji in o svojem hrepenenju po činu poročnika, ni pa govoril o spletkah. Vpričo mene ni nikoli nikomur poskušal obesiti krivde brez zadovoljivih dokazov in ker se je v terenskih poročilih vedno držal dejstev, sem dobil občutek, da je Loew ali opustil svojo zamisel ali pa je želel pridobiti čas. In z gotovostjo bi lahko trdil, da me je Fritzie ves čas ocenjeval. Vedel je, da Koenig ni dorasel vlogi partnerja detektiva v civilu, da pa bi to zmogel jaz, zdaj ko Leeja ni bilo več. Ta postopek ocenjevanja mi je godil in med zaslišanji je bila moja pozornost vedno ostra kot britev. Pri delu na nalogih sem ob Leeju igral drugo violino in če bi s Fritziejem postala partnerja, sem hotel, da ve, da ne bom igral pokornega služabnika in da tudi ne bom klečeplazil, kot Harry Sears Russu Millardu.