V večini državna območja nekdanje Jugoslavije imajo letos predsedniške volitve. Na neposrednih volitvah na Hrvaškem je (to poletje) spet prepričljivo zmagal dr. Franjo Tudžman in tako začel svoj tretji predsedniški mandat. Srbsko - črnogorski zvezni parlament je nedavno za predsednika Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ) izvolil Slobodan Miloševića, dosedanjega srbskega predsednika. miloševič je sicer po razpadu Jugoslavije od leta 1991 (ne glede na to, kdo je bil formalni predsednik ZRJ) svet priznaval kot prvega in najodločnejšega človeka te nove državne tvorbe. Konec leta bomo tudi v Sloveniji volili predsednika države. Vsa dosedanja predvidevanja dajejo spet največ možnosti dosedanjemu predsedniku Milanu Kučanu, ki je že napovedal svojo kandidaturo. V Bosni in Hercegovini so po daytonskem miru (po vzorcu nekdanje SFRJ) vzpostavili troglavo predsedstvo s predstavniki treh konstitutivnih narodov - Bošnjakov (mislimanov), Srbov in Hrvatov, ki mu v prvem mandatu predseduje Alija Bošnjak Izetbegovič. V Makedoniji čaka na nove predsedniške volitve Kiro Gligorov. V Črni gori pa se bosta v kratkem na predsedniških volitvah najverjetneje pomerila dva nekdanja največja prijatelja (in Miloševićeva zaupnika) Momir Bulatović, sedanji predsednik in Milo Đukanović, sedanji premier, ki sta v zadnjih mesecih postala velika medsebojna na soprotnika. Prav gotovo ni samo naključje, da ostajajo na predsedniških pozicijah v državah, ki so tvorile nekdanjo SFRJ, osebnosti, ki so odigrale najpomembnejšo vlogo ob propadu stare države, čeprav je čudno, da so med njimi tako poraženci kot zmagovalci. Vsekakor še naprej ostaja nepojasnjeno predvsem zmagoslavje poraženca Slobodana Miloševiča. Milošević je imel sicer ob tokratnih predsedniških volitvah opravek z vidnimi znamenji črnogorskega nezadovoljstva in razkola. Eno izmed očes v isti glavi, kot je nekoč dejal za Črno goro sam Milošević, čedalje določneje kaže svoje nezadovoljstvo z vlogo druge violine v zvezni državi Jugoslaviji. Črna gora se večinsko upira ustavnim spremembam, ki bi jo dokončno (tudi formalno) spravile v podrejen položaj s Srbijo. V Beogradu zdaj o Črni gori že povsem odkrito govorijo kot o nekakšni drugi Sloveniji, ki naj bi poskušala razbijati zvezno državo. Razmere bodo postale zagotovo še bolj zapletene, če bo na predsedniških volitvah zmagal sedanji predsednik črnogorske vlade Milo Džukanovič (kar sicer napovedujejo nekatere predvolilne raziskave. Džukanovič namreč javno govori, da Milošević zaradi svoje preteklosti ne more voditi Srbije in Jugoslavije v novo kvaliteto. Milošević je s svojo srbsko unitaristično politiko zagotovo najzaslužnejši za propad Jugoslavije in zaradi tega bi ga lahko slavili vsi tisi (tudi v Sloveniji), ki so v nekdanji državi hrepeneli po samostojnih (nacionalnih) državah. Brez Miloševiča in njegove politike bi bile kakšne želje v glavnem neuresničljive. Srbom je Miloševič obljubljal "veliko Srbijo", dejansko pa jih je (vojaško in gospodarsko) pripeljal v vsestransko tragičen in nazavidljiv položaj - v malo, izolirano, gospodarsko in socialno izčrpano državo. Kljub temu ga Srbi očitno še vedno potrebujejo kot utelešenje svojih neuresničljivih sanj. Prav tako ga očitno potrebuje (in sprejema) Zahod, ki ga že ves čas tretira kot nezamenljivega partnerja in sogovornika. Ameriški posrednik za BIH Hoolbruck je tako še pred nedavnim izjavil, da je Miloševič "bleščeč in nepopustljiv sogovornik". Tisti, ki se kar naprej čudijo nad vsakokratnimi volilnimi uspehi dr. Franja Tu|mana pozabljajo, da je Tu|manu - za razliko od Miloševiča - uspelo uresničiti najbolj drzne hrvaške sanje o samostojni Hrvaški nacionalni državi. Tu|man je ne glede na to, koliko je komu nesimpatičen in sporen s svojimi pogledi na funkcioniranje demokracije, večkratni diplomatski in vojaški zmagovalec. To zveni skorajda neverjetno če upoštevamo, s kolikšno mero nerazumevanja in mednarodnih odporov je Tu|man uresničeval "samostojno Hrvaško" in kolikšnen del hrvaškega ozemlja je izgubil v prvih letih srbskohrvaškega vojnega spopada, v katerega je Hrvaška padla vojaško nepripravljena in zaradi tega v podrejenem položaju. Seveda je Tu|man podobno kot Miloševič - (še zlasti v BIH) moral popuščati pod pritiski Evrope in Amerike, vendar pa je marsikaj opravil tudi sam neodvisno od mnenj in nasvetov zaveznikov. Bliskovita vojaška zmaga nad kninskimi Srbi pred dvema letoma, je bila zagotovo eno izmed takšnih tveganih, vendar uspešnih dejanj. Zahod je, kot sam pripoveduje, temu vojaškemu posegu do zadnjega trenutka nasprotoval. Tu|man je tudi ob tokratni predseniški inauguraciji govoril o tujem nerazumevanju Hrvaške. Posebej nervozno in odločno Tu|man reagira na vse tiste ideje in predloge, ki Hrvaško potiskajo na Balkan, ali celo v nekakšne nove balkanske državne povezave. Tako hrvaški Tu|man, kot srbski Miloševič, predsedniško funkcijo opravljata z vsem zunanjim bliščem, s protokolarno perfektnostjo in v nekakšni senci spomina in kompleksov do Josipa Broza Tita. Tu|man vsako leto letuje na Brionih, tako kot je nekdaj Tito. V Zagrebu si je uredil predsedniško rezidenco v nekdanji Titovi vili. O Titu marsikdaj govori kot o posebnem fenomenu in kot o veliki zgodovinski osebnosti. Miloševič se je takoj po izvolitvi za predsednika ZRJ preselil v Titovo beograjsko rezidenco in se začel voziti z nekdanjim Titovim mercedesom...