V Jugoslavijo smo stopili skupaj s sanjami o enakopravnosti vseh njenih narodov. Vendar je imelo jugoslovanstvo v prvi Jugoslaviji predznak srbstva in skratka tistih, ki so bili v prvi svetovni vojni na strani zmagovalcev. Hrvaška je bila v novi državi prevelika in preveč evropska, da bi lahko pristala na podrejeno vlogo druge violine, obenem pa premajhna, da bi bila prva. Na čelu druge Jugoslavije, sloneče na vseh mogočih ravnotežjih, proporcih in kompromisih z narodnim predznakom, je bil večino časa Hrvat, ki je do konca življenja z zagorskim naglasom govoril nekakšno jugoslovanščino. Morda je bila tudi Titova narodnost element teh ravnotežij in kompromisov, ki so se odražali tudi v razlagi prispevka posameznega naroda k boju proti zasedbenim silam v drugi svetovni vojni. Tudi ta boj je vodil že omenjeni Hrvat, udeležilo se ga je na tisoče in tisoče Hrvatov. Toda o domačem medvojnem sodelovanju z zasedbenimi silami v ožji Srbiji se je vendarle manj pisalo in govorilo kot pa o domačem medvojnem sodelovanju z zasedbenimi silami na Hrvaškem. Pri marsikom je v podzavesti nastal vtis o srbskem kot bolj partizanskem narodu in o hrvaškem narodu kot ... no ja, črka U, kratica NDH in nekakšna hrvaška kolektivna krivda za zločine, ki jih je storila manjšina med drugo svetovno vojno, so neredko bili prisotni med vrsticami poluradnih razlag. Kot da bi bili pokoli enih manj grozoviti od pokolov drugih! Za to je skrbela tudi (dejansko) srbska JNA. Takšne razlage so koristile tudi režimu. Vsak pojav protesta in disidenstva na Hrvaškem je režim skušal čimbolj predstaviti v luči takšnih ali drugačnih povezav z najbolj tragičnimi stranmi hrvaške medvojne zgodovine in tistim delom hrvaške emigracije, ki se je omadeževala z ideologijo holokavsta.