Tudi naslednje leto se je na podobni prireditvi moral globoko zamisliti. Odgovorni intelektualci, ki se jih je pri Mladinski knjigi, kot se taki firmi pač spodobi, kar trlo, so sklenili, da bodo mladeži ponudili res izbran, visokokulturno osveščujoč program. Zato so najeli dvorano v osnovni šoli Prule in povabili ansambel ljubljanskega baleta, da je postopical pred zgolj napolitanke, bonbone in otroške slikanice pričakujočo mularijo z izbranimi točkami iz Labodjega jezera, ki se niso in niso hotele končati. Publika pa se je morala ob vsem tem patetičnem kriljenju pogrezati v zlagano občudovanje, katerega posledica je bila pri Janiju le globoko pod kožo zalezen odpor do različnih visokih in finih oblik umetnosti ter izumetničenega vedenja. Mi je pravil, kako je enkrat, to je bilo že pred leti na Festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški, kjer je prepeval tudi on, prav od blizu opazoval gospo Radojko Šverko. Dama je bila že rahlo ostarela in leta so ji obložila brez dvoma nekoč postavno telo z blazinicami sala (a to je bil tisti gosposki, negovani in čvrsti špeh, o kakšni viseči mlahavosti pač ni bilo niti govora, za to so poskrbele mrzle kopeli, savne in take reči), celotno svojo podobo pa je ogrnila v oblaček vonjev izbranih dezodorantnih sprejev in avro vzvišene ter nedotakljive »prave« umetnice. Pela pa pravzaprav ni nič boljše kot drugi in njeni komadi (katerih avtorica seveda ni bila sama) tudi niso prav po ničemer izstopali. Vendar so vsi, njeni šansonjerski kolegi, organizatorji in različni pomembni gostje, brez kakršnegakoli premisleka zgrmeli v prepad njenega samospoštovanja, slepo prepričani, da je ta dama res tisto, kar misli ali želi biti. Zato so se v želji, da bi se vsaj malo posončili v njenem siju med globokimi pokloni lakajsko motali okrog nje, ji poljubljali roke in še tako nedolžen pik v njeno svetniško avreolo je dobil razsežnosti prave blasfemije. Do njega, Janija, so se isti ljudje vedli precej domače, kot da bi krave skupaj pasli, in bilo je celo zaželeno, da se mu neprestano sumničavo gleda pod prste, kajti nikdar se ne ve, kaj se fantu podi po glavi in kdaj bo kaj zakuhal. »Visoka« umetnost, kamor se rine tudi šanson, se vedno dogaja znotraj ostro začrtanih mej. Zato vsakomur po nekakšnih iracionalnih merilih naprtijo na pleča imidž, ki ga neprestano nosi kot nekakšno življenjsko prtljago s seboj, pa naj bo to rahlo po ovci zaudarjajoč angelski sij »pravega« umetnika ali pa dvomljivi sloves k škandalom nagnjenega provokatorja, ki se kot rja zajeda v običajen, tako imenovan zdrav okus. Sicer pa Jani meni, da je ta druga pozicija boljša, saj si tako lahko več privoščiš in krepko razširiš področje svojega delovanja prek papirnatih kulis, s katerimi so te zamejili v imenu neke že rahlo plesnive estetike. Sploh bi bilo pa res hecno (to komaj, čeprav brez upanja, čakam), če bi se gospa Šverko na slavnostni akademiji ob proslavljanju denimo kakšne osemstote obletnice mesta Zagreb, namesto da bi zapela svojo neproblematično, a v srce segajočo Ave Mario, pred samim generalom Tuđmanom pričela predirljivo dreti, da ona dela, dela in dela kot zamorc.