Torej ste na svoji koži občutili, kako lahko je verjeti, da delaš dobro in hkrati delati slabo. Veste, podobno je lahko s pacifizmom. Tudi pacifizem je v preteklosti naredil veliko škode, pomislimo samo na holokavst. Toda, naj vas opozorim: Mi trije se takrat nismo zavzemali za vojno, ampak za odstranitev Sadama Huseina. Vsi vemo, kakšni zločini so se dogajali za časa njegove diktature. In Francija je pravzaprav prevzela pozicijo za Sadama Huseina. V Parizu so bile množične demonstracije proti Ameriki, proti vojni. In jaz sem takrat zavzel drugo pozicijo. Ste potem priznali, da ste se kljub vsemu zmotili? Nekaj tednov zatem, ko mi je bilo jasno, da je Bush zgrešil svoj namen, sem objavil nekaj člankov v Figaroju, v katerih sem seveda priznal, da sem bil v zmoti. Nisem tip, ki bi se uporno držal svojih stališč tudi, ko spoznam, da so napačna. Šli ste tako daleč, da ste protiameriško razpoloženje v Franciji primerjali z antisemitizmom. Mislim, da je antisemitizem zelo specifičen rasizem, nihče pravzaprav ne more razlikovati Žida od ostalih nacionalnosti. So isti, kot smo mi vsi; zato je nacistična ideologija morala izumiti teorije o tem, da bi Žide lahko prepoznali. Američani imajo iste vrednote, kot mi vsi, a hkrati jih obtožujemo za vse grehe tega sveta. Bolj, ko jih krivimo, bolj smo odvisni od njih. Rekli ste, da nenehno kritiziramo kapitalizem, »kadar mu spodleti, ga krivimo za revščino in neenakost, kadar mu uspe, kritiziramo preobilje grdega in trasha, ki ga producira«. Lahko ponudite alternativo? Ni alternative. To je to razočaranje. Hočemo uživati vsak trenutek v tej družbi, toda hkrati vemo, da to ni tisto, kar iščemo. Konzumacija, produkcija, delo, plače ... Naše želje so vedno bolj kontradiktorne. Na eni strani hočemo uživati ves čas bogato, varno družbo, in na drugi strani vemo, da to ni dovolj. Vedno te nekaj razočara. Zato so tudi kritike kapitalizma antiglobalizacijskega gibanja tako kontradiktorna. Kritizirajo, vendar ne ponujajo alternative. Bi torej lahko rekli, da skupaj z vašim kolegom Beigbederjem spadate med tako imenovane »salonske levičarje«, ki ne morejo skriti, da nimajo nikakršnega stika s tem, kaj se zares dogaja v delavskem razredu? To ni čisto res. A delavski razred je v Franciji danes v manjšini. Glavni razred je srednji razred. Ni več delavskega razreda v smislu, ki bi nosil idejo o upanju in pričakovanju in želel spremeniti svet. S tem je konec. Demokracija se mora