V noči na prvi maj 1945 je marašal Žukov iz svojega štaba poklical Stalina, ki se je v svoji moskovski dači pravkar spravljal v posteljo. Hotel je biti spočit in dobre volje na prvomajski paradi, ki naj bi se začela čez nekaj ur. Žukov mu je na hitro poročal, kaj je slišal od generala Čujkova. Hitler naj bi se poročil, z ženo naredil samomor ter Goebbelsa določil za kanclerja. Žukov je hotel nadaljevati, toda Stalin ga je prekinil: "Podlež je torej odigral svoje. Škoda, da ga nismo dobili v roke živega. Ali imate Hitlerjevo truplo?" Žukov mu je odgovoril, da ga še iščejo. Ruske čete so se ravnokar pripravljale za napad na kanclersko palačo, ko jih je 2. maja 1945 ob 0.40 zadržala obupana brzojavka Nemcev, napisana v nemščini in ruščini. Zadnji vojaški poveljnik Berlina, general Weidling, je v njej prosil za takojšnjo ustavitev ognja in pogajanja o predaji. Ob 5.57 po berlinskem času je general Weidling že podpisal brezpogojno kapitulacijo svojih čet. Vse dopoldne so nato Rusi prek zvočnikov, montiranih na avtomobilih, po Berlinu razglašali konec bojev. Po uradnih ruskih virih je bil prvi ruski vojak, ki je ob 15. uri stopil v firerjev bunker, podpolkovnik Klimenko. Klimenko je na vrtu kanclerske palače kmalu našel trupli Goebbelsa in njegove žene. Trupli je skupaj s trupli otrok naložil na tovornjak in jih odpeljal v zapor Ploetzensee, kjer so jih identificirali. Po drugih podatkih pa je bil prvi v bunkerju major Polevoj, in sicer že dopoldan ob 10.30. Ti različni podatki zahtevajo dodatno pojasnilo. Oficirji maršala Žukova neradi priznavajo, da so se za Berlin bojevali tudi deli konkurenčne 1. ukrajinske fronte maršala Konjeva in da so bile njegove čete najmanj en dan prej v Berlinu. Dobri poznavalci tedanjih dogajanj vedo našteti najmanj osem do deset osebnih skupin obeh poveljnikov, ki so se v teh prvih dneh pognale v lov za preživelimi iz Hitlerjevega bunkerja. Delovali so ločeno od drugih enot in brez njihovega nadzora. Major Pelevoj je torej iskal preživele za račun generala Konjeva na območju, ki je bilo pod nadzorom maršala Žukova. Prav zaradi tega rivalstva so bile priče poslednjih dogajanj v bunkerju več mesecev v ujetništvu pri raznih vojaških poveljstvih. Šele nato so si Rusi lahko ustvarili popolno sliko o zadnjih tednih življenja v bunkerju. Kljub uradno razglašeni kapitulaciji pa boji še vedno niso prenehali. Posamezni nemški oddelki so se poskušali prebiti iz obroča še 2. in 3. maja 1945 in prispeti do območij, ki so jih zasedli zahodni zavezniki. Šele 4. maja 1945 je na berlinskem bojišču zavladala tišina. Toda s tem zgodbe še ni konec. Takole je neki novinar opisal 4. julij 1945 in prostore, v katerih je nori diktator Hitler končal svoje življenje: "Z ročnimi svetilkami smo iskali pot navzdol v firerjev bunker. Zamolklo so doneli naši koraki po betonskih stopnicah. Spodaj so bila tla v bunkerju že delno pod vodo in podgane so švigale naokoli. Na stenah in stropu je bilo opaziti sledove požara. V ozkih sobah in na hodnikih so ležali akti, obrazci in drugi spisi, revolverji, knjige, gramofonske plošče, steklenice, kozarci in druga navlaka." Leto dni kasneje, poleti leta 1946, se je isti novinar spet znašel v Berlinu. Na uho mu je prišlo, da Rusi na območju kanclerske palače počnejo nekaj nenavadnega. Ruska vojaška policija mu ni pustila blizu, vendar je opazil, da Rusi nekaj snemajo s filmsko kamero. Šele kasneje je izvedel, da je bil priča rekonstrukciji zažiga in pokopa trupel Adolfa Hitlerja in Eve Braun. Igralci so bili preživeli iz Hitlerjevega bunkerja, ki so jih Rusi samo za to priložnost pripeljali iz Moskve in jih po končanem snemanju zopet odpeljali v Rusijo. Takrat, ko so se Rusi leta 1946 odločili razstreliti ostanke kanclerske palače, so razstrelili tudi podzemni Hitlerjev bunker, kolikor je bilo tedaj tehnično to sploh mogoče. Celotno območje je bilo zravnano z zemljo in tako je v središču mesta med nemškima državama nastal prazen prostor, poraščen z travo.