Zob časa je bil pri mlinih in žagah na Kolpi zares neusmiljen. Z razdiralno močjo pa so mu izdatno pomagali še mraz, veter, nalivi, narasla reka. Stane Lozar je, ko smo veslali od hrvaškega brega reke proti slovenskemu in nazaj, kajti na začetku naše poti je bila reka še dokaj ozka in vrečke in drugo navlako, ki je visela z vej, je bilo zlahka opaziti, povedal marsikaj zanimivega o Kolpi. Na 68 kilometrih reke, ki obliva Belo krajino, je kar 33 jezov, a jih je večina precej podrtih, od nekaterih pa je ostalo le še nekaj po reki razmetanih kamnov, ki bolj spominjajo na brzice. Nekaterim nekdanjim mlinom pa se le pišejo boljši časi, četudi mlinski kamni v njih ne bodo nikoli več drobili zrnja. Eden takšnih je mlin v Krivcu, ki ga je kupil Ljubljančan, na novo prekril in temeljito prenovil. Obljubil je, da se bo lotil še jeza. Takrat, ko so mimo veslali prof. Dular, njegov sin Janez ter prof. geografije Zvonko Rus, so v Krivcu še mleli in žagali. Toda optimizem me je kaj hitro minil ob pogledu na razvaline mlina na Otoku. Ko sem pogledala v knjižico prof. Dularja, sem ugotovila, da je leta 1964 še mlel, delila pa sta si ga stric in nečak Ivan in Slavko Flajnik. Večina mlinov ob Kolpi je imela po dva ali tri kamne in prav toliko lastnikov. Tudi ta jez je bil tako podrt, da bi najbrž, če bi bila gladina Kolpe višja, s čolnom kar zdrseli čezenj. Tako pa smo morali izstopiti, potegniti čoln po suhi travi, ki prerašča kamne, in se pod jezom zopet vkrcati.