Poleti smo z družino počitnikovali na Hrvaškem. Po nekaj dneh plaže smo se namenili, da si ogledamo okoliške kraje in se do kosila vrnemo v naše turistično naselje. Z avtom smo se pripeljali do avtokampa. Parkiral sem in vprašal na recepciji, ali si smemo ogledati kamp, spiti kavo v bifeju in se na hitro namočiti v morju. Receptor mi je povedal, da je gibanje po kampu zaradi varnosti gostov omejeno, vendar nas je prijazno spustil noter. Po kavi smo odšli na plažo, ki je zunaj kampa. Ob nameravani vrnitvi s plaže proti avtu pa nas je osorno zaustavil lastnik in nas ni več spustil notri. Povedal sem mu, da smo se za obisk kampa dogovorili na recepciji in da imamo avtomobil parkiran tik ob recepciji, pred kampom. Ker mi ni verjel, je poklical receptorja. Prestrašeni uslužbenec mu je potrdil naš dogovor, lastnik pa ga je nadrl, da nas ne bi smel spustiti v kamp, meni pa prepotentno ponudil denar, ki smo ga porabili za pijačo. Nisem ga sprejel, vendar sem verjel, da smo nesporazum nekako zgladili. Predlagal sem mu, da se skupaj s tri- in petletnima otrokoma čim prej vrnemo do avta oziroma prečkamo kamp, ker se nam že mudi na kosilo. Ni nas pustil in je nadaljeval s prepotentnostjo. Dozdevalo se mi je, da bi po poti okoli kampa in manjšega hriba z otrokoma do avta hodili precej dlje. Poklical sem policijo v prepričanju, da bomo hitro razrešili zaplet in se vrnili k avtu. Policista sta mi odpridigala, kako se tudi v Sloveniji ne morem gibati kjerkoli, me popisala (dokumente sem imel v avtu) in odšla. Na kratko sem pomislil: Hrvatje so budale. K avtu smo se vrnili po daljši poti in na kosilo nato zamudili kakšnih deset, petnajst minut. Po vrnitvi v naselje sem pohitel naprej proti samopostrežni restavraciji, žena in otroci so mi sledili. Natakarji in kuharji so že pospravili hrano na vozičke in jo odvažali proti kuhinji. Ko so videli, da zamujam na kosilo, so mi prijazno ponujali hrano, samoiniciativno so premikali velike pladnje z vozičkov in me spodbujali, naj si vzamem, kar želim. Natakarica je prijela nekaj polnih krožnikov in me vprašala, kje bomo sedeli. Drugi natakar je kar sam na mizo prinesel pribor in kozarce. Spomnil sem se moje prejšnje misli in se vprašal: so Hrvatje res budale?Nasploh smo se v naselju zelo dobro počutili (to je bilo tretje letovanje zapored). Osebje je prijazno. Kasneje sem se pozanimal o lastniku prej omenjenega kampa. Potem sem tudi razumel, zakaj sta se policista tako obnašala.Skratka, na enega neprijaznega Hrvata pride mala armada prijaznih. Tako kot marsikje po svetu; tudi v Sloveniji.Hrvatje in Slovenci imamo marsikaj skupnega. K sreči smo se Slovenci precej lažje izvili iz objema bivše skupne države. In izkustvo vojne bo verjetno v Hrvatih še nekaj časa prisotno. Obnašamo se tudi dokaj podobno. Državam, ki imajo politične, gospodarske in druge težave, pridejo zunanji zapleti kar prav. In mediji zelo radi poročajo o zapletih.Slovenci in Hrvatje se obnašamo kot dva brata, ki bi bila rada eden pametnejši od drugega. Želimo biti Slovenci v poziciji pametnejšega, zrelejšega brata? Sam sicer verjamem v enakopravnost in sodelovanje, vendar če želimo biti pametnejši tudi prav. Pametnejši brat bo razumel drugega, znal mu bo pomagati. Nacionalni interes? Tudi v nacionalni interes ne verjamem najbolj; bolj verjamem v skupni interes. In skupni interes ljudi je podoben: živeti v harmoniji, v miru. Če že želimo zagovarjati nacionalni interes, pa se moramo zavedati tudi, da je zadovoljen sosed lažje tudi prijazen sosed. Vsak izmed nas ima v sebi temnejšo in svetlejšo stran, enkrat prevlada ena, drugič druga. In če želimo gledati svet skozi prizmo dober:slab, moramo vedeti tudi, da se ob dobrem vetru lažje jadra kot ob slabem. Omogočimo Hrvaški, da se čim prej vključi v Evropsko unijo. To si zaslužijo vsi dobri ljudje tam čez mejo. In teh ni malo. Kaj pa oni lastnik kampa? Tudi njemu ni bilo lahko med vojno. Zdaj pa si verjetno misli, da si zato lahko vzame večji del pogače od drugih. Zelo človeško razmišljanje, kajne? Tudi v Sloveniji se najdejo mnogi pogače željni. Lahko ga obsojamo ali pa mu damo možnost, da se čim prej sreča z evropskimi vrednotami. Kako se bo obnašal, pa je tako vedno njegova lastna odločitev. In tudi evropske vrednote so v praksi pogosto vprašljive.Seveda gre razumeti slovensko počutje, povezano z mejo, še posebej z dostopom na odprto morje. Vendar bo tudi hrvaška politika razumela kakšno prijazno gesto Slovenije in postala odzivna tudi v dobrem. Pa tudi če ne bo razumela, njihova stvar. Pač uživajmo v poziciji dajanja dobrega. Zdaj je idealen čas, da se zapre mučno poglavje medsosedskih odnosov. Zavedati se moramo, da lahko zmagamo le skupaj.Aleksander Batič, inštitut INTERSOoleti smo z družino počitnikovali na Hrvaškem. Po nekaj dneh plaže smo se namenili, da si ogledamo okoliške kraje in se do kosila vrnemo v naše turistično naselje. Z avtom smo se pripeljali do avtokampa. Parkiral sem in vprašal na recepciji, ali si smemo ogledati kamp, spiti kavo v bifeju in se na hitro namočiti v morju. Receptor mi je povedal, da je gibanje po kampu zaradi varnosti gostov omejeno, vendar nas je prijazno spustil noter. Po kavi smo odšli na plažo, ki je zunaj kampa. Ob nameravani vrnitvi s plaže proti avtu pa nas je osorno zaustavil lastnik in nas ni več spustil notri. Povedal sem mu, da smo se za obisk kampa dogovorili na recepciji in da imamo avtomobil parkiran tik ob recepciji, pred kampom. Ker mi ni verjel, je poklical receptorja. Prestrašeni uslužbenec mu je potrdil naš dogovor, lastnik pa ga je nadrl, da nas ne bi smel spustiti v kamp, meni pa prepotentno ponudil denar, ki smo ga porabili za pijačo. Nisem ga sprejel, vendar sem verjel, da smo nesporazum nekako zgladili. Predlagal sem mu, da se skupaj s tri- in petletnima otrokoma čim prej vrnemo do avta oziroma prečkamo kamp, ker se nam že mudi na kosilo. Ni nas pustil in je nadaljeval s prepotentnostjo. Dozdevalo se mi je, da bi po poti okoli kampa in manjšega hriba z otrokoma do avta hodili precej dlje. Poklical sem policijo v prepričanju, da bomo hitro razrešili zaplet in se vrnili k avtu. Policista sta mi odpridigala, kako se tudi v Sloveniji ne morem gibati kjerkoli, me popisala (dokumente sem imel v avtu) in odšla. Na kratko sem pomislil: Hrvatje so budale.