Rodil se je kot Li Feingan v bogati družini v mestu Chengdu v provinci Sečuan, a je že od mladosti pisal pod psevdonimom, ki ga je sestavil iz prvega zloga imena Mihaila Aleksandroviča Bakunina (Ba) in zadnjega zloga kitajske transkripcije imena Pjotra Aleksejeviča Kropotkina (Jin). Ruski anarhizem je v začetku 20. stoletja pogosto tesno spremljal ideje kitajskih levičarjev, ki jim je pripadal Ba Jin. Mladi pisatelj je našel v njem oporo za svoj upor proti fevdalizmu in konfucijanski družinski avtokraciji, pa tudi navdih za iskanje književnega izražanja univerzalne ljubezni kot bistva humanizma in revolucije kot splošne potrebe po tem, da se človek otrese vseh pritiskov. Biser njegovega opusa, ki šteje okoli 40 knjig, trilogija Družina (1937), Pomlad (1938) in Jesen (1940), je avtobiografski zapis, ki ga je izoblikoval okoli najpomembnejše téme kitajske družbe 20. stoletja - preboja mladih članov družine skozi stoletne zidove obredov in nedotakljivega kulta tradicije, pojavljanja novih oblik domoljubja, v katerega bistvu se skriva želja po družbeni pravici, in potrebe po svobodi, v kateri se posameznik ustvarja kot univerzum zase in ne le kot nadaljevanje družinske linije. Ba Jin je za Kitajce še posebno dragocen, ker je ne le njegovo književno delo, temveč tudi njegovo življenje veliko pričevanje nenehnih družbenih vrenj, globokih ideoloških sporov in vztrajnega iskanja sodobne identitete kitajskega naroda in posameznika. Čeprav se je v prvih dneh vzpostavitve komunistične oblasti leta 1949 z iskrenim navdušenjem odrekel anarhizmu, ga tudi pripadnost novi državi in književna slava nista obvarovali pred pregoni med veliko kulturno revolucijo (1966-1976), ko so na veliko potekale kampanje proti »smrdljivemu anarhistu« in »strupeni travi, ki raste iz njegovih del«. Dolga leta je preživel na prisilnem delu in nikoli več ni napisal niti enega romana. Na seminarjih, ki ob njegovem rojstnem dnevu potekajo po vsej državi, se te dni neizbežno zastavlja vprašanje, ali se je Kitajska končno izkopala iz tega mukotrpnega procesa lastnega preoblikovanja in se le približala idealu demokratičnega duha, v katerega so verovali Ba Jin in številni drugi intelektualci, ki so se zbrali okoli gibanja nove kulture in 4. maja. Književni kritik iz Šanghaja Zhu Dake opozarja, da slavnega pisatelja ne bi smeli spremeniti v književni in moralni mit. Vedno bi ga morali spremljati skozi téme, ki niso muzejski predmeti, temveč vprašanja, na katera bo morala Kitajska nekega dne odgovoriti. Hrepenenje po svobodi, bolečina zaradi krivic in nasilja nad rojaki in sokrajani ter sposobnost odpuščanja in odrekanja sovraštvu - to so tri največje dragocenosti Ba Jinovega dolgega življenja, »ki nas pozivajo, naj se znova ozremo v zgodovino in na novo določimo svojo prihodnost«, poudarja Zhu.