Podobna situacije v Norwichu je po vsem videz primer, kako je mestna skupnost "osvojila bedo". Omenjali smo že, da sodi v razvoj zanimanja za ta problem bojazen pred družbenim vrenjem, strah pred naraščajočimi razsežnostmi okolja bede. Ali so te bojazni ob reorganizaciji družbenega skrbstva izginile? Na to vprašanje je težko prepričljivo odgovoriti. Siromake povezujejo vezi krajevne skupnosti, imeli so zagotovljeno podporo, ki je stabilizacijski dejavnik, ne glede na to, da je bila pomoč zelo skromna. Etos dela je bil uresničen zaradi ohranjevanja podpore na ravni eksistenčnega minimuma in ustvarjanja možnosti za delo nezaposlenim. Jamstvo za delovanje sistema družbenega skrbstva v Norwichu je ostra in strašna represija, ki se je sklicevala na protiklateško kraljevo zakonodajo, ki pa je bila uresničena z mestnim aparatom in s posebno nadzorno službo: zgled za to je bila ustanova nadzornic. Bistvena sestavina sistema družbenega skrbstva, je delovna poboljševalnica, katere jetniški pravilnik in velika "kratkotrajnost" (število mest je bilo majhno, toda med letom je lahko prešlo skozi ta dom okrog 200 "oskrbovancev") sta delovala zastrašujoče. Posebno mesto v sistemu imajo otroci. Na seznamu siromakov jih je bilo kar 40%, toda večinoma so bili v okvirih družin. Poskušali so jih navaditi na delo, izučiti za kakšno obrt ter zagotoviti možnost zaposlitve. Podobne naloge so se lotili v zvezi z zapuščenimi in osirotelimi otroci, hkrati pa so dajali dekletom doto, s čimer so omogočili ustvarjanje družinskih vezi. Vzgojni napor je bil družbeni odgovor na naraščanje prebivalstva. Zlahka opazimo, da vsi ti napori pomenijo tudi izkoriščanje mlade delovne sile, obnovitev oblik zgodnje kapitalističnega izkoriščanja. Povezava politike produkcijske in družbene stabilnosti, represivne strogosti z organizirano podporo, je lahko izpeljala takšno "osvojitev bede". Prav v tem tiči vzorčni značaj sistema, ki je bil uresničen v Norwichu, ki je omogočil mestu, da je obvladalo položaj celo spričo krize zadnjih let 16. stoletja.