Da so se v Litvi med drugo svetovno vojno dogajali poboji in deportacije Judov, Litovci niso obešali na veliki zvon, holokavst je v večini zgodovinskih učbenikov, izdanih med 1990 in 2004, po besedah doktorice popisan bodisi pristransko (kot posledica nemške okupacije), izkrivljeno (opravičujoč nečastna dejanja Litovcev) bodisi je kratko in malo izpuščen. Bi to obdobje po občutljivosti lahko primerjali z dogajanjem v istem času na naših tleh, glede katerega se slovenska javnost še po šestih desetletjih razdvaja? »Ne,« odgovarja dr. Ieva Lauraityte, ki se ji je v šestih letih bivanja med Slovenci razodelo veliko naših posebnosti in ji tudi lomljenje kopij okoli kolaboracije ni neznano, »holokavst ni tako pereča tema kot kolaboracija pri vas, na dan privre samo občasno.« Poleg tega so bili pri vas na obeh straneh Slovenci, v Litvi pa so bili vpleteni Litovci in Judje, opozori na razliko. Primerjavi med slovenskim in litovskim nacionalizmom se izogne, vendar pove, da je bil po njenem mnenju med družbenim vrenjem, ki je doseglo vrhunec z razglasitvijo litovske neodvisnosti, v ospredju nacionalizem oziroma nacionalna zavednost, medtem ko so se v Sloveniji konec 80. let razvijala še druga družbena gibanja.