kot pri križarskem pohodu zoper heretike, vendar ni, po Božjem zgledu, ločevala med usmiljenjem in pravičnostjo. Alger je opredelil pravila tolerance, ki so v glavnem v tem, da ni obtožbe brez pravnih dokazov. Oprl se je na klasično antitezo med doslednim pravom in toleranco, ki je bila v veljavi od Avguština naprej, le da jo je prenovljeno in dodelano ponovil v povsem drugačnem kontekstu, v kontekstu ideološkega in družbenega vrenja na prehodu iz 11. v 12. stoletje. Razodel je svoje cilje, ki morajo biti cilji pravičnosti: težiti k poravnavi, vestno iskati naklep, dobro opredeliti vlogo volje v prestopku. Tako kot kmalu za njim Abelard in Gracijan, je tudi on omenil protislovna svetopisemska besedila: tolikšna svetopisemska »raznolikost«! Tanta diversitas scripturarum... To pomeni, da je torej mogoče manipulirati z avtoritetami. Na koncu stoletja je Alan iz Lilla, ki se je dobro naučil lekcijo o interpretativni domiselnosti teologov in kanonistov, dejal, da imajo citati nos iz voska... spretni jih upogibajo, kakor želijo. In Alger je šel v toleranci zelo daleč. Napisal je, da je »treba nepravične tolerirati, če jih že ni mogoče popraviti«, »da je treba tolerirati zlobne, da ohranimo enotnost« – mir. Menil je, da je »celo obsojencu, če se je zares pokesal, mogoče vrniti njegove pravice, kajti tisti, ki izvršuje pravico, ne greši« (non peccat qui exercet justitiam). Naposled je prišel do načina, kako se obtoženi lahko otrese krivde, se očisti svojih dejanskih ali domnevnih napak: »Obtoženec se lahko očisti (expurgare) na tri načine: tako da najde neovrgljive priče, da se ves prepusti preiskavi ali da, še preden postane prestopek javno znan, prizna grehe in se pokesa« s spovedjo in spokorjenjem (confessione et poenitentia). In naposled, »če se kakšen obtoženec ni hotel očistiti, pozneje pa so mu dokazali, da je kriv, ali pa je sam priznal svoje grehe, bo obsojen.«6