Paine je segel tudi k realnim temeljem konservativnega družbenega reda, in sicer s kritiko vseh treh vladajočih elit: monarha, aristokracije in klera. Njegov prvi udarec velja »hereditarni sukcesiji«, se pravi načelu dedovalne pravice, ki zagotavlja trajno oblast monarhu in aristokraciji, odvzema pa jo človeku kot suvereni osebi in narodu kot skupnosti. In upor proti sistemu družbenih privilegijev mu velja za upor proti tiraniji. Če se spet ustavimo ob Prešernu: vemo, da je v njem živel razmeroma močan odpor do aristokracije in njenih privilegijev, ki jih je dodobra občutil tudi na lastni življenjski poti. Nad »aristokratov tiranstvo« se je resno spravil tudi v svojih stihih ali pa se lahkotno ponorčeval iz kakšnega »žlahtniča trde glave«. Tudi do monarhije je bil več kot skeptičen. V Zdravljici, kjer je odprl široke razglede v prihodnost slovenskega naroda, je še nekaj Boga, nikjer pa cesarja, kar je moralo biti v takratnih razmerah zelo opazno. In ob revolucionarnem letu 1848 ni v avstrijsko ustavnost in v cesarjeve obljube prav nič verjel. Juristu Mateju Cigaletu je v kranjski gostilni Stara pošta v drastičnem slogu povedal: »Ne mislite, da bo stara kurba Avstrija kaj dala, kar ji ne boste iz nohtov iztrgali; kar vam je zdaj dala, bo nazaj vzela.«