Kot smo spoznali, je bilo uživanje mesa že dolgo družbeni privilegij in statusni simbol. Plemiči in meščani so iz njega naredili glavno (čeravno ne edino) razpoznavno znamenje svojega prehranjevalnega sistema. Vendar je mogoče, da se je v drugi polovici 14. stoletja poraba mesa povečala tudi med nižjimi družbenimi sloji. Zastoj v pridelavi žit, ki se je, kot smo se seznanili, začel zarisovati od zadnjih desetletij 13. stoletja, se je nadaljeval in se povečal po demografskem zlomu sredi 14. stoletja. Na številnih območjih so naravni pašniki in travniki spet dobili pomembno vlogo, na drugih – od severne Francije do Lombardije – pa so na poljedelskih posestvih prvič odstopili prostor pridelovanju krmnih rastlin. Dovolj je bilo tudi kmetij, ki so se specializirale za rejo živine, zlasti na območjih sredogorja in visokogorja, od Švabske do Bavarske, od Tirolske do Koroške, od Švice do Alzacije. Vse to je bila velika spodbuda za trgovino z mesom, ki je imela tako kratkoročni kot dolgoročni pomen (tudi pokrajine na vzhodu, Poljska, Madžarska in balkanske dežele so začele pošiljati živino na zahod). Mestne tržnice so zalagali neverjetno zlahka in nepretrgano, cene so znižali, zato pa je demografska kriza spodbujala dvig mezd, zaradi česar je uživanje mesa postalo dostopno večjemu krogu porabnikov. To je obdobje Evrope »mesojedcev«, kot smo se jo navadili imenovati po posrečeni Braudelovi oznaki: to je bilo »obdobje srečnega življenja posameznika« (kako in v kakšnih mejah srečnega, bomo takoj videli), ki je trajalo vse do prve polovice 16. stoletja.11