Tako ustvarjeno stanje je dodatno krepilo moč politične strukture, ki je osvojila najpomembnejše položaje odločanja v državi. Monopola, kot ga je imela politična elita v socializmu, si zaradi ustavno določenega sistema parlamentarne demokracije sicer nobena stranka ni mogla več ustvariti. Zaradi proporcionalnega volilnega sistema tudi nobena politična stranka ni mogla pričakovati absolutne večine. Zato pa je bilo toliko večje tekmovanje med političnimi strankami za osvojitev položajev oblasti. Ti položaji so ustvarjali zmagoviti stranki bistveno večjo moč, kot jo je mogel doseči kateri koli novi zasebni podjetnik. Omejena pa je bila predvsem zaradi dveh velikih ovir: na eni strani zaradi nujnosti koalicije več političnih strank, na drugi strani zaradi prehodnosti, ki jo terja ustavna omejitev volilne periode. Politična elita vseh strank pa je bila zainteresirana za ohranitev nadrejenega položaja političnega podsistema nad vso družbo in za relativizacijo pravnega reda, ki omogoča ohranitev takega nadrejenega položaja. Pripadnost politični eliti je ustvarjala aristokracijo, ki je bila ne samo poseben sloj s posebnimi družbenimi privilegiji, ampak tudi edina pot za kakršne koli pomembne odločitve na družbenem področju. Tako sta se notranje družbeno razslojevanje in neenakost ne samo nadaljevala, ampak dobila nove strukturne razsežnosti.