Slovensko-nemški in italijansko-slovenski nacionalni konflikt sta bila močna, predvsem pa silno odmevna, saj so Časopisi pomen dogodkov velikokrat prenapenjali. Veliki ali večinski narodi v večnarodnih državah so gojili kult države in zahtevali, da obstaja v državi zgolj ena nacija, seve, da njihova. Francoska država, vzor liberalni buržoaziji, je zatirala v svoji državi vse nefrancoze, zlasti Bretonce, Baske, Alzaške Nemce in druge. Enake nazore so imeli tudi Nemci in Italijani. Narodne spore je pogojevalo tudi izgubljanje družbenih privilegijev, strankarska in socialna nasprotja, konflikt med vasjo in mestom. Narodna nestrpnost v vsakdanjem življenju ni zajela najširših mas, so se pa te zelo burno odzvale, Če so jih k temu poklicali njihovi politični voditelji. Veliko narodnih prepirov je bilo prinešenih tudi od zunaj, k čemer so veliko prispevali tudi prišleki, ki so se zaposlili v naših krajih in so to izrabljali za svoj družbeni vzpon. Vsekakor nacionalističnih izpadov ne gre podcenjevati, nekateri protislovenski v Trstu so bili že blizu rasističnih, niso pa bili poglavitni problem vsakdana tedanjega človeka in še manj gibalo gospodarskega in kulturnega razvoja. Velikokrat se za njimi skriva tudi politična in organizacijska nemoč posameznih skupin. Najmanj ugodne razmere za Slovence so bile, Prekmurje in Beneško Slovenijo puščamo ob strani, na Koroškem in v Istri. Slovenska prisotnost v Trstu je bila čedalje bolj obetavna, Gorica je bila pred I. Svetovno vojno že tik pred slovensko prevlado. Po politični prevladi Slovencev v Celju, je bilo optimistom jasno, da se bo v doglednem času podobno zgodilo tudi z Mariborom, čeprav nemškega pritiska ne smemo podcenjevati. Dejstvo je namreč, da je bil grob, vendar v defenzivi. Seveda pa se je malo spremenilo samo od sebe, ampak imajo velike zasluge številni danes povsem neznani ljudje. Za mnoge, ki so se trudili za gradnjo narodnih domov po naših mestih, simbolih tamkajšnjega slovenstva, danes skoraj nihče več ne ve. Drugače je z znamenitim župnikom z Dovjega Jakobom Aljažem, ki je, ki je dal na vrhu Triglava, ki ga je pred tem kupil od občine, 1895 zgraditi znameniti kovinski stolp, kot simbol ohranjanja slovenskega lica slovenskih gora. Med najbolj odmevnimi nemško-slovenskimi prepiri so bili ptujski dogodki. Ker so ptujski Nemci 1908 fizično napadli tamkajšnje slovenske udeležence letnega zborovanja narodno-obrambne Ciril-Metodove družbe, so bile v Ljubljani protinemške demonstracije. Posredovala je vojska, ki je uporabila orožje in ubila mlada fanta Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča. Posledice so bile številne, najpomembnejša: odslej praktično ni bilo več nemških napisnih tabel v Ljubljani ter kranjskih mestih in trgih..