A kaj ko tudi kot zgledna zakonska žena ne doseže obljubljene sreče, niti ne najde toplega zavetja, kaj šele razumevanja pri možu (Anamarija). V Anamariji se pisateljica ne loteva kakršnega koli nasilja ali moške želje po prevladi, temveč enostavno opisuje dva na zakon nepripravljena, predvsem pa tudi nepodučena človeka, ki se slepo ravnata po zapovedanih družbenih pravilih, čeprav bi bilo zanju morda bolje, da bi jih opustila. Pripoved V kavarni predstavi popolnoma zgledno zakonsko žensko, ki pa je svojega moža zgodaj izgubila in temu primerno igra vlogo žalujoče vdove, a v trenutku, ko mine leto dni, zavrže svoj žalni pajčolan in v kavarni (kamor je tudi že prej zahajala) začne več kot očitno igro spogledovanja in lovljenja novega moža. To ji v končni fazi tudi uspe, obenem pa se junakinja izkaže kot ženska, ki želi stvari vzeti v svoje roke, a so ji pri tem v napoto namenjene ji vloge, predvsem pa tudi nekajletna hčerkica, ki jo (po današnjih merilih) mati vsekakor zanemarja. Pa vendar se tu pojavi vprašanje, ali je Flora resnično ženska dejanj, ki ruši družbene konvencije, ali le častihlepnica, ki se zaveda, da brez uglednega moža tudi sama ne bo ugledna (in preskrbljena). S tem pa Mohoričeva skozi nič kaj olepšano prizmo pokaže, kako ima ženska precej manj možnosti kot moški.