skrbljenost je dovolj. Poglejmo tokrat tiste iz našega vsakdanjika, iz najširše družbene prakse, še posebej kot dela družbene etikete. In kot vrh ledene gore. Nemara banalen primer družbene konvencije je javno poljubljanje. Do ene zadnjih demonstracij je prišlo še nedavno, ko so se ob koncu popularne oddaje nacionalne televizije pari veselo in vsevprek poljubljali. Seveda že kar pričakovano in po pravilu trikrat na lica in lička. Asociacija nevtralnega opazovalca bi bila, da smo se znašli nekje v Srbiji ali Rusiji. Res žalostno. Očitno ni tem mladim nihče povedal, kako to delajo Slovenci, ali morda tega nočejo vedeti. Prav tako nepoučeni gledalci pa so imeli kaj videti in se učiti, čeprav tako preprosto ne gre. Kot vemo, se po družbeni etiketi z dolgo tradicijo zahodni krščanski svet, se pravi katoliški in protestantski v Zahodni Evropi vključno z našo Srednjo Evropo, in Severni Ameriki v javnosti poljublja dvakrat na lica. To velja za populacijo, ki pripada najrazvitejši zahodni civilizaciji in se v tej družbeni konvenciji razlikuje od pravoslavne prakse in tradicije ter s tem od celotne pravoslavne civilizacije. Zato ne boste videli Srba ali Rusa, da bi se pomotoma v javnosti poljubila dvakrat na lica. Nasprotno je to mogoče le v postkomunistični Sloveniji. Če nadaljujemo z nacionalno televizijo, je bil nedvomno interes Slovence tudi o tem primerno poučiti. Že iz časov osamosvojene Slovenije se spominjam resnično zelo nenavadnega krajšega filma, katerega edini smisel je bil prav takšno poljubljanje. Mlad človek, Slovenec, se je odpravil med ljudi in se z izbranimi javno poljubljal. Seveda trikrat na lica, in to brez konca in kraja. Le ugibamo lahko, ali je sam prišel do tako enkratne ideje ali je