Dihati moraš, to je vsa skrivnost je kljub zahtevni zunanji formi, kjer je linearnost prvoosebne pripovedi lomljena s spominskimi sekvencami in parodičnim montiranjem različnih žanrov (priročnikov za samopomoč, ženskih revij, didaskalij), institucionalnih glasov in diskurzov (pogrošno kolportažnega, dnevniškega, dialoškega) doživel priznanje kritike in veliko odmevnost pri bralcih. Uporaba dveh različnih tipografij, občutek za členjenost in oblikovanje besedilnega gradiva, ki mestoma celo uhaja s strani, daje slutiti, da imamo opravka z večplastnostjo glavne junakinje Joy Stone, 27-letne učiteljice, ki preživlja najhujšo krizo v svojem življenju. Na skupnih počitnicah je namreč utonil njen moški, Michael, ki pa je bil kljub zvezi z Joy še vedno poročen. Ne samo, da mora Joy preboleti izgubo ljubljenega moškega – njeno žalovanje in žalost sta mučno vpeta v okvir družbenih konvencij, ki nje, ženske, ljubice sploh ne priznavajo –, temveč se gre tudi vojno do popolne izčpanosti z lastnim telesom. In kolikor so spominski prebliski na poletni dan, ko je utonil Michael, čutni, toliko hladnejši, a klinično natančni so opisi vsakodnevnih ženskih ritualov (telesne nege, hranjenja, nakupovanja) in še prav posebej hrane znotraj polja norosti in ljubezenskih odnosov. Občutek imamo, da se je Joy zavestno ločila od lastnega telesa in vse bolj preteče vsakdanje predmetnosti, ki ju bo morala znova osvojiti in se ju naučiti obvladati.