Vse dogajanje do tragičnega finala je postavljeno pred zaveso, začetna konverzacija med Alcestom in Filintom o človeški naravi, njeni izprijenosti in kar je tega, pa priprave na pesniški nastop celo med odrom in parterjem, to zožanost prostora še poudarjajo projekcije, ki zamejujejo prostor in ne širijo, ob straneh so monitorji, ki učinkovito pričarajo atmosfero v najmočnejšem, diskoidnem in žurerskem prizoru. Predstava se torej odpira predvsem proti občinstvu. Svet je izgubil globino in postal ploskovit, površinski, režiser je tudi scenograf uprizoritve, in takšni, brez globine, samo prazna forma, so večinoma tudi protagonisti, ki nastopajo v njem. To je elita, družbena smetana, ljudje, ki všečno pesnikujejo in zraven nosijo kot embleme ali zaščitne znamke knjige oblastnikov in rumeni tisk. To so veseljaki in plemeniti brez manir ter s precejšnimi apetiti, tudi seksualnimi, kokete, ki včasih bolj eksplicitno in včasih taktično sramežljivo delujejo iz ozadja, ovešene z dobrimi in dobrodelnimi nasveti, in Strelec in igralci jim dobro najdejo paralele. Vse to pa je postavljeno v žanrsko raznoliki sestavljanki, fragmenti so raznovrstni in med njimi, kar je sploh značilnost zadnjih Strelčevih režij, so tudi takšni, ki prebijajo rampo, potujujejo v postbrechtovskem smislu, z vpadi, ki rušijo odrsko iluzijo, zahtevajo odmik občinstva, pa potem z ogledalci, češ, glejte se v vsem tem, spet zahtevajo njeno kar največjo vpletenost in identifikacijo.