Ideja za ta atentat se najprej porodi v glavi lastnice pariškega kinematografa, ki se dobro spozna na gorljivost filmskega traku (ta lastnost je bila že zgodovinsko dokazana prav v neki pariški dvorani, kjer je v začetku 20. stoletja v požaru, ki ga je povzročil filmski projektor, zgorel kos pariške družbene smetane). Dovolj velika količina filmskega traku bi torej kinodvorano z blokiranimi izhodi lahko spremenila – in jo tudi res spremeni – v krematorij za nacistično elito, ki si je izmislila krematorije za Jude. Lastnica kinodvorane je prav tista Judinja, ki je edina preživela pokol svoje družine, vanjo pa se po Tarantinovi sijajni domislici zagleda sam nemški vojni junak, ki je obenem junak filma Nemški ponos, na katerega projekcijo v njeni dvorani je presrečni Goebbels povabil samega Hitlerja. Ali si je sploh mogoče zamisliti boljšo filmsko smrt za nacistično elito, kot je njihova ljubezen do nemškega patriotskega filma v produkciji UFA? Res pa je, da ta smrt nastopi šele po filmskem dodatku, v katerem lastnica kinodvorane, Emmanuelle Mimieux oziroma Shosana Dreyfus (Mélanie Laurent), v velikem planu najavi nacistični publiki, da je napočil trenutek njenega judovskega maščevanja.