prej snobizem, ki nima nič opraviti z resničnim življenjem, z resničnimi ljudmi. Rezerviran je za ozek krog določene družbene smetane. Pa vendar, kako si razlagate, da je bila francoska literarna tradicija od nekdaj avantgardna v raziskovanju seksualnosti od De Sada, Bataillesa pa do sodobnih že omenjenih avtorjev? Ja, Francozi smo bili od nekdaj obsedeni s seksom in kulturnimi užitki. Kaj naj rečem? Pariz je zelo erotično mesto. Vsaj zame. Je mesto srečanj, ljubezni na prvi pogled, erotičnih strasti. Mesto romanc. Toda v času novega francoskega romana, recimo, je bila naša literatura prežeta z nacistično problematiko, s socialo. Kakšnih zadnjih dvajset let je bil položaj v francoski literaturi precej slab. S pisatelji kot je Houellebecq, Beigbeder, deloma Catherine Millet, toda ona je z opisovanjem svojih seksualnih praks že bliže dokumentaristiki, ne fikciji, se je položaj seveda spremenil. Toda francoska literatura ni več tisto, kar je bila nekoč. Kako to mislite? Preprosto ni več »Literatura« z veliko začetnico, kakršna je bila recimo pred petdesetimi leti. Preplavljeni smo z anglosaksonsko književnostjo, z literaturo Latinske Amerike, s srednjeevropskimi avtorji. Še vedno nekaj francoskih avtorjev poskuša pridobiti nazaj primat v literarnem svetu s tem, da se izpostavljajo. Lepo je, da imamo nekaj avtorjev, ki so brani po celem svetu, ne samo v Parizu. Mislila sem, da boste ta, če temu lahko rečemo »trend« lova na užitke povezali s svojim Esejem o prisilni sreči. Zdi se, da gre za podobno stvar. Ne bi rekel. Swingers klubi so bolj povezani s izpraznjenostjo poročenih parov, ki tam poskušajo rehabilitirati izgubljeno strast. In to v Parizu nikakor ni nova stvar, prisotna je vsaj kakih trideset let. Moški gre tja s svojo ženo in jo ponudi drugemu, da bi sam lahko spal z drugo žensko. Zadnje čase je to postalo zelo snobistična stvar, ki se bolj tiče višjega razreda, elite, medijskih ljudi. Hkrati pa bi rekel, da zelo malo ljudi kaj zares počne v teh klubih. Predvsem gledajo, opazujejo. Bi lahko rekli, da je naša družba družba ekstremnega voajerizma – vzpon reality šovov, kamere, ki prodirajo v spalnice, v operacijske dvorane ... No, to bi bilo pretirano posploševanje. So tudi ljudje, ki so akterji in ekshibicionisti. Take stvari so postale del vsakdanjika. Tega ne bi problematiziral. Hočem reči, da je velik prepad med tem, kako govorimo o seksualnosti, kako je seksualnost eksploatirana v medijih, v oglasih, na vsakem koraku, in med tem, kaj se v