In tako kot rada v Umag prihaja družbena smetana, se z veseljem vračajo tudi igralci. Prizorišče tik ob morju jim še kako ustreza, pozni začetki dvobojev tudi, saj si lahko zvečer privoščijo, da ostanejo malce dlje zunaj, in – kot pravijo govorice – tudi malce globlje pogledajo v kozarec. Slednje naj bi bilo krivo tudi za zgodnji (nepričakovani?) poraz enega od favoritov … A to turnirja ni uničilo, saj je bila zasedba močna, kot še nikoli doslej, navsezadnje pa Hrvatom za hude čase vedno ostane eden od zaščitnih znakov Croatie opna – zdaj že petkratni zmagovalec Carlos Moya, ki je pravi magnet za gledalce in na katerega letijo tudi že vprašanja, ali namerava nekoč prevzeti mesto direktorja. Delo nikakor ne bi bilo lahko, saj je Rasberger postavil zelo visoke standarde, o tem, da turnir raste iz leta v leto, govori tudi dejstvo, da so letos povečali novinarsko središče, saj so stari prostori preprosto postali pretesni, o vedno večji profesionalizaciji pa podatek, da se ekskluzivnih intervjujev ne da več dobiti na »lepe oči«. Če pred leti takšen projekt s Carlosom Moyo v njegovih najboljših časih ni bil prevelik zalogaj, so bile letos »košarice« Novaka Đokovića nekaj povsem običajnega.