Kaj pa bralne navade? Kot urednico revije jo ta tema zanima že po službeni dolžnosti. »V Srbiji se množično ne bere skoraj nič, kar ni v zvezi z dnevnopolitičnimi trači. Izjema so romani izpod peres novinark, ki nadomeščajo mehiške televizijske limonade. Gre za romane o srbski družbeni smetani. V knjižnicah so najbolj zaželene uspešnice, kot je na primer roman Moški iz čokolade. Naslov pove vse! Kljub takšni bralni kulturi pa pripada pisatelju v Srbiji položaj, ki ima še vedno mitološki pomen. V Sloveniji ga nima in po mojem mnenju je to v redu. Dobila pa sem vtis, da so Slovenci v odnosu do pesnikov in pisateljev v nasprotju sami s seboj. Bralna kultura je tu na visoki ravni. Veliko ljudi obiskuje knjižnice in obstaja tudi določen fetišističen odnos do knjige kot takšne, o čemer priča popolna odsotnost paper-backov. Hkrati pa je odnos do pisatelja kot ustvarjalca knjig takšen, kot da se ukvarja z nekim čudaškim delo. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi toliko omenjani in slavljeni Prešeren oživel in znova prišel med ljudi? Menim, da ga marsikateri bralec njegovih pesmi ne bi rad poznal kot človeka, saj bi se moral soočiti z njegovim boemstvom in pijančevanjem. ʼBiti pisateljʼ je tu nekaj podobnega kot zbirati znamke v prostem času. Samo od tega se pač ne da živeti! V Sloveniji je uveljavljen čuden odnos do pisanja knjig, česar so deloma krivi tudi sami pisatelji. Če ima v Srbiji pojem pisateljevanje - kot marsikaj drugega, kar je prineslo hude posledice v tem desetletju - mitološki pomen, potem ima v Sloveniji ta pomen pojem pridnost. Z drugimi besedami: ʼbiti pisateljʼ tu vsekakor ne pomeni ʼbiti pridenʼ. O tem bi lahko kaj več rekli sociologi. Na podlagi vseh mitologij pa se žal ustvarjajo različni stereotipi.«