Za Maurica Merleau-Pontyja je bila Melanie Klein “naravna empirična fenomenologinja” Grosskurth, 1989, str. 446.. Morda moramo pri tem ostati. Kar nam ponuja Ȕ naj rečemo temu “znanost” ali ne Ȕ, nedvomno razgrinja nekatere pogoje naše eksistence, morda celo bolj, kot bi hoteli: vztrajnost primitivnih, infantilnih in po učinku destruktivnih fantazij v kulturi Mednje sodi tudi manihejska delitev objektov na “dobre” in “slabe”. Kar je na prvi ravni videti teoretska šibkost M. K., se na drugi pokaže za “krepko” reprezentacijo infantilnih, primitivnih intelektualnih operacij., ki jih nobeno (ob)žalovanje in posledično prizadevanje po reparaciji ne odpravi ali preseže do konca, “žene” pa jih nekaj To je v temelju koncept gona (Trieb) pri Freudu Ȕ gre za to, da subjekta “nekaj žene”., kar se kaže kot sovraštvo. In čeprav se ne ukvarja izrecno s tem, kako sovraštvo Ȕ nič manj kot ljubezen Ȕ prispeva k družbeni reprodukciji Rečemo lahko vsaj to, da olajša ali omogoči dejanja, s katerimi se realizirajo oblastvena razmerja, tako kakor antisemitizem omogoči zapiranje ljudi v koncentracijska taborišča, pogrome, razlastitve itn., hkrati ko poenoti pripadnike “višje rase”, da to počnejo ali odobravajo ali tolerirajo. Zgled smo izbrali seveda zato, ker je tesno povezan s položajem same Melanie Klein, toda nič manj zgovorna ni polemika, v katero je bila vpletena. Kaj žene znanstveno razpravo, da “normalno” vsebuje tudi šikaniranje sogovornikov? Kaj tako neizprosno zahteva shizme, razkole, katerih radikalnost pogosto ni videti v sorazmerju s težo argumentov, še manj s konceptom “znanstvene razprave”? Kako da je tako pogosto njen izid Ȕ celo njen cilj Ȕ izločitev sogovornika, tudi fizična, če je treba? Ne glede na to, kaj je “vzrok” takih spopadov (gre pač za dinamiko oblastvenih razmerij), se realizirajo prav v obliki sovražnih razmerij., že razkritje teh fantazij seže precej daleč, ko opazujemo prizore iz vsakdanjega življenja.